Kaj nam bo 5G?
Vsi delamo za Kitajsko že s tem, ko smo privolili v trend zniževanja cene vsega, tudi človeškega življenja.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Izredno stanje, ki ga je razglasil Donald Trump, in to zaradi ogroženosti ameriške državne varnosti že zaradi same prisotnosti kitajskega Huaweia na tamkajšnjem trgu, je brez dvoma napoved dolgega spora med dvema največjima gospodarstvoma. Pri tem postaja vse manj pomembno, ali bosta državi končno podpisali sporazum o carinah. Njun antagonizem presega meje trgovinske vojne. Čas je, da se začnemo pogovarjati o novi svetovni ureditvi.
Poglejmo jo z evropskega zornega kota. Evropa si želi, da bi bila tako odprta kot zaprta, moderna in tradicionalna, demokratična in neoliberalna. Zaprla bi meje za imigrante, hkrati pa odprla poti na globalni trg, ohranila bi iskrene odnose z Ameriko, hkrati pa bi rada imela čim več koristi od prijateljstva s Kitajsko, rada bi z eno nogo ostala v 20. stoletju, z drugo pa skočila v 22. stoletje.
A je prezrla nekaj, o čemer je že pokojni oče Singapurja Lee Kuan Yew govoril malo pred smrtjo. »Kitajski premik svetovnega ravnovesja je tako velik, da mora svet poiskati novo ravnovesje. Ne moremo se pretvarjati, da je to le še en svetovni igralec. Je največji igralec v zgodovini sveta.«
In res, če bo azijska sila uresničila vse razvojne cilje, ki si jih je postavila do leta 2021, bo postala 40 odstotkov večja od ameriškega gospodarstva, če bo uresničila vse, kar si je zadala do leta 2049, pa bo trikrat večja od Amerike.
Mi pa ponavljamo vprašanje: Ali Huawei vohuni za kitajsko državo?
Ne glede na to, ali to hočemo ali ne, vsi delamo za kitajsko državo že s tem, ko smo privolili v trend zniževanja cene vsega, tudi človeškega življenja, s tem, ko dvomimo o pomembnosti demokracije, s tem, ko smo pomešali vzvišeni smisel svobode in opojno preprostost populizma. S tem, ko vse bolj potihoma govorimo o »človekovih pravicah«, da ne bi izpadli smešni pred državo, ki je brez njih ustvarila čudež.
Huawei je sam po sebi nepomemben. Skozi njegove strežnike in mobilne telefone opazujemo prihodnost, katere ustvarjanje smo že predali tistim na drugi celini. Huawei je, na kratko povedano, zgolj simbol krhkosti vseh naših vrednot, ujetih v izgubljene ambicije. Brez teh pa nam je vseeno, kdo nam bo gradil 5G. Kaj nam bo?
Poglejmo jo z evropskega zornega kota. Evropa si želi, da bi bila tako odprta kot zaprta, moderna in tradicionalna, demokratična in neoliberalna. Zaprla bi meje za imigrante, hkrati pa odprla poti na globalni trg, ohranila bi iskrene odnose z Ameriko, hkrati pa bi rada imela čim več koristi od prijateljstva s Kitajsko, rada bi z eno nogo ostala v 20. stoletju, z drugo pa skočila v 22. stoletje.
A je prezrla nekaj, o čemer je že pokojni oče Singapurja Lee Kuan Yew govoril malo pred smrtjo. »Kitajski premik svetovnega ravnovesja je tako velik, da mora svet poiskati novo ravnovesje. Ne moremo se pretvarjati, da je to le še en svetovni igralec. Je največji igralec v zgodovini sveta.«
In res, če bo azijska sila uresničila vse razvojne cilje, ki si jih je postavila do leta 2021, bo postala 40 odstotkov večja od ameriškega gospodarstva, če bo uresničila vse, kar si je zadala do leta 2049, pa bo trikrat večja od Amerike.
Mi pa ponavljamo vprašanje: Ali Huawei vohuni za kitajsko državo?
Ne glede na to, ali to hočemo ali ne, vsi delamo za kitajsko državo že s tem, ko smo privolili v trend zniževanja cene vsega, tudi človeškega življenja, s tem, ko dvomimo o pomembnosti demokracije, s tem, ko smo pomešali vzvišeni smisel svobode in opojno preprostost populizma. S tem, ko vse bolj potihoma govorimo o »človekovih pravicah«, da ne bi izpadli smešni pred državo, ki je brez njih ustvarila čudež.
Huawei je sam po sebi nepomemben. Skozi njegove strežnike in mobilne telefone opazujemo prihodnost, katere ustvarjanje smo že predali tistim na drugi celini. Huawei je, na kratko povedano, zgolj simbol krhkosti vseh naših vrednot, ujetih v izgubljene ambicije. Brez teh pa nam je vseeno, kdo nam bo gradil 5G. Kaj nam bo?
