Kaj nam sporoča Turingija
Meja dopustnega v politiki se pomika vse bolj skrajno desno. Vse več je strank, ki so pripravljene sodelovati s strankami, ki so odkrito fašistične in nacistične.
Odpri galerijo
Protesti proti liberalni FDP in skrajni desnici v Berlinu. Foto: John Macdougall/Afp
Kakšne bodo posledice dogajanja v Turingiji, predvsem za državno politiko, je težko napovedati. Čeprav je novi predsednik deželne vlade Thomas Kemmerich iz liberalne FDP že po 24 urah na tem položaju – nanj je prišel s pomočjo skrajno desne AfD in krščanskih demokratov (CDU) – napovedal, da bo parlament razpustil in s tem omogočil nove volitve, je zrno dvoma zasejano. Bodo volivci FDP in CDU na novih volitvah verjeli trditvam strank, da res ne bodo sodelovali z AfD? Morda naslednjič ne bo šlo le za »naključen« razplet volitev. O tem že zdaj mnogi dvomijo, saj iz poslanskih krogov v Turingiji prihajajo informacije o usklajevanju. Ali tudi iz AfD, za zdaj ni povsem jasno.
Največ škode bo najbrž utrpela FDP, ki se je volivcem že zamerila zaradi propada pogajanj o koaliciji s CDU in Zelenimi po zveznih parlamentarnih volitvah leta 2017. Očitek gre tako: liberalci raje sodelujejo z nacisti, kot da bi še pustili vladati Bodu Ramelowu iz Levice, ki je v Turingiji nadpovprečno priljubljen. Tudi med volivci CDU. Prvi preizkus za FDP bodo bližajoče se volitve v Hamburgu.
Velika uganka je CDU. Med Berlinom in Erfurtom je očitna disonanca. Praktično se je zgodil znotrajstrankarski puč, ki bi stranki utegnil načeti podporo med volivci, ki se že sicer počasi, a vztrajno zmanjšuje. Da ima stranka, ki se poslavlja od ere Angele Merkel, notranje težave, ni nobena skrivnost. Predsednica Annegret Kramp-Karrenbauer se že vse od izvolitve poskuša znebiti očitkov, da za ta položaj ni dovolj močna. Do zdaj ji je uspelo vse napade uspešno odbiti. Predvsem zahvaljujoč odločnim in čustvenim govorom, ko je šlo zares, in nasprotno šibkim poskusom njenega glavnega konkurenta Friedricha Merza.
A tudi to bi se lahko spremenilo. Ne moremo mimo dejstva, da je prav v sredo Merz, ki predstavlja konservativnejše krilo CDU, sporočil, da zapušča svoj položaj v multinacionalki Blackrock in da se bo bolj posvetil delu v stranki. Izključeno ni niti, da bi se potegoval za mandat na naslednjih zveznih parlamentarnih volitvah. Pretresi v CDU zaradi Turingije mu ustrezajo.
Dogajanje v Turingiji je treba postaviti tudi v širši evropski kontekst. Razplet kaže, da se v Evropi meja dopustnega v politiki pomika vse bolj skrajno desno in da je vse več strank, ki so za doseganje kratkoročnih interesov pripravljene sodelovati s strankami, ki so odkrito fašistične in nacistične. To bi nas moralo vse močno skrbeti. Kar danes velja za tabu, je že jutri lahko navadno stanje stvari. Ne glede na to, ali menimo, da bi morali meje za migrante neprepustno zapreti ali pa jih v Evropo širokosrčno sprejeti, za demokratično družbo nikakor ne more biti sprejemljivo pozivanje k streljanju migrantov na meji. Tudi otrok, če bi tako naneslo. In to je retorika in politika, ki jo predstavlja AfD. Stranke, ki se imajo za demokratične, tudi po Evropi, pa se temu vse bolj medlo zoperstavljajo.
Največ škode bo najbrž utrpela FDP, ki se je volivcem že zamerila zaradi propada pogajanj o koaliciji s CDU in Zelenimi po zveznih parlamentarnih volitvah leta 2017. Očitek gre tako: liberalci raje sodelujejo z nacisti, kot da bi še pustili vladati Bodu Ramelowu iz Levice, ki je v Turingiji nadpovprečno priljubljen. Tudi med volivci CDU. Prvi preizkus za FDP bodo bližajoče se volitve v Hamburgu.
Velika uganka je CDU. Med Berlinom in Erfurtom je očitna disonanca. Praktično se je zgodil znotrajstrankarski puč, ki bi stranki utegnil načeti podporo med volivci, ki se že sicer počasi, a vztrajno zmanjšuje. Da ima stranka, ki se poslavlja od ere Angele Merkel, notranje težave, ni nobena skrivnost. Predsednica Annegret Kramp-Karrenbauer se že vse od izvolitve poskuša znebiti očitkov, da za ta položaj ni dovolj močna. Do zdaj ji je uspelo vse napade uspešno odbiti. Predvsem zahvaljujoč odločnim in čustvenim govorom, ko je šlo zares, in nasprotno šibkim poskusom njenega glavnega konkurenta Friedricha Merza.
A tudi to bi se lahko spremenilo. Ne moremo mimo dejstva, da je prav v sredo Merz, ki predstavlja konservativnejše krilo CDU, sporočil, da zapušča svoj položaj v multinacionalki Blackrock in da se bo bolj posvetil delu v stranki. Izključeno ni niti, da bi se potegoval za mandat na naslednjih zveznih parlamentarnih volitvah. Pretresi v CDU zaradi Turingije mu ustrezajo.
Dogajanje v Turingiji je treba postaviti tudi v širši evropski kontekst. Razplet kaže, da se v Evropi meja dopustnega v politiki pomika vse bolj skrajno desno in da je vse več strank, ki so za doseganje kratkoročnih interesov pripravljene sodelovati s strankami, ki so odkrito fašistične in nacistične. To bi nas moralo vse močno skrbeti. Kar danes velja za tabu, je že jutri lahko navadno stanje stvari. Ne glede na to, ali menimo, da bi morali meje za migrante neprepustno zapreti ali pa jih v Evropo širokosrčno sprejeti, za demokratično družbo nikakor ne more biti sprejemljivo pozivanje k streljanju migrantov na meji. Tudi otrok, če bi tako naneslo. In to je retorika in politika, ki jo predstavlja AfD. Stranke, ki se imajo za demokratične, tudi po Evropi, pa se temu vse bolj medlo zoperstavljajo.
