Kaj pa, če bo dogovor?

Več energije pa ne pomeni le močnejših vetrov, temveč zlasti hitrejši vodni krog. In to že povzroča takšno škodo, da ji zavarovalnice ne sledijo najbolje – vemo, ker je bil letos velik del države pod vodo.

V mehiškem Cancunu na tisoče politikov in uradnikov vse prav tako dobro ve, velik del pa se jih vede tako, kot da ni še nič jasno. Oziroma da je vsaj toliko nejasno, da njihovega gospodarstva ter vsakodnevnih prometnih in drugih razvad ni treba omejevati s kakšnimi podnebnimi predpisi. To bi bilo v nasprotju s konceptom nebrzdanega potrošništva, ki menda generira gospodarsko rast. Zato je tudi precej evropskih onesnaževalcev na ameriških volitvah podprlo podnebno skeptične kongresnike.

A ni prav nobenega razloga za zavlačevanje. Energetska učinkovitost in izraba obnovljivih virov energije dajeta na milijone delovnih mest, zmanjšujeta odvisnost od politično nestabilnih držav (tu je že vprašanje, ali je ameriška lestvica slabih sploh še primerna) in utrjujeta energetsko varnost. Da ne govorimo o prispevku za zdravje.

Ravno to veliko držav in podjetij že dodobra izkorišča. Preprosto izplača se. Zato ne preseneča veliko število projektov za izrabo obnovljivih virov energije po vsem svetu. Še revnim je treba pomagati, pri tem pobožati ego bogatih, malo polaskati Kitajski in Indiji, pa svet ne potrebuje več veliko do dogovora. Z ZDA ali brez, to ni toliko pomembno.

V Cancunu formalnega dogovora nihče ne pričakuje, ravno zato se utegne zgoditi. Pa ne kjotski protokol, ki zajema le 30 odstotkov svetovnih emisij in ki ne bi, če bi ga podaljšali z upoštevanjem vseh obljub Rusiji, prinesel nobenega zmanjšanja emisij. Verjetnejši se zdi nekakšen koalicijski dogovor držav, ki nasprotujejo ameriškemu tiskanju denarja, in Evropske unije, ki ji gre za širitev okoljskih standardov po svetu. Majhne otoške države, ki jih bo zalilo, so samo lepotni dodatek.