Kaj potem?

Vprašanje je, koliko je aktualna ideja realna, a tudi brez Agrokorja ne bi bilo lahko.

Objavljeno
15. januar 2019 06.00
Posodobljeno
15. januar 2019 06.00
Karikatura: Marko Kočevar 
Namen vlade, da Mercator iztrga iz vplivnega območja nasedlega Agrokorja, ni nov. Pred skoraj letom in pol smo poročali o ideji, da bi zasebni sklad prevzel Mercator in tega povezal s Tušem. Od takrat so se, predvsem v kabinetu ministra za gospodarstvo, še večkrat iskale najprimernejše poti za doseganje tega cilja. Vendar je danes Mercator še vedno eden ključnih členov v verigi hrvaškega koncerna.

Prav je, da se z Mercatorjem, čeprav je v zasebni lasti, ukvarja slovenska politika. Ni vseeno, kakšen davek bi pri sanaciji nekdanjega imperija Ivice Todorića plačal največji slovenski trgovec, ki samo v Sloveniji zaposluje 10.000 ljudi in ustvari dve milijardi evrov prihodkov, ter njegovi slovenski dobavitelji, ki mu na leto prodajo za pol milijarde evrov blaga. Vprašanje pa je, kako realna je očitno najaktualnejša ideja, da Mercator odkupi konzorcij državnih podjetij in tujih skladov. Okno za lastniške spremembe je odprto.

A če je denarja dovolj ter če kupec in prodajalec najdeta skupni interes, je sam nakup manjša težava. Pomembnejše vprašanje je, kaj potem. Kako bi novi lastniki Mercatorju zagotovili stabilno in dobičkonosno poslovanje? Kako bi rešili njegove težave?
Družba je namreč še vedno prezadolžena oziroma ustvari premajhen denarni tok. Hkrati nanjo pritiskajo vse višji stroški, predvsem dela. Ti se povečujejo zaradi višje minimalne plače in pomanjkanja kadrov v gospodarstvu. Mercator se pri tem spopada z vse večjo konkurenco, tako klasičnih kot predvsem diskontnih trgovcev. Za to potrebuje ogromna vlaganja v tehnologijo, trgovine in predvsem v nov logistični center. Ta naj bi bil zgrajen v prvi polovici prihodnjega leta, stal pa bo sto milijonov evrov.

Tudi morebitno življenje brez Agrokorja torej ne bi bilo lahko.