Kaj Slovenija še lahko praznuje
Slovenske politične elite so v kontekstu izzivov evropske prihodnosti povsem odpovedale.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Letošnje praznovanje dneva državnosti je kar se da nenavadno. Prejšnji teden smo izvedeli, da je država s prodajo Abanke izgubila še zadnjo možnost, da bi imela sistemsko banko. Ivan Hribar je že po velikem ljubljanskem potresu 1895 postavil tezo, da Slovenija potrebuje svoj bančni sistem. Posledica tega napora je bila, da je 1900 nastala Ljubljanska kreditna banka. Ta je lahko »sistemsko« varovala slovenske nacionalne interese.
Slovenske stranke so politično odpovedale. Levica je otrpnila, desnica v paktiranju s Salvinijem in Orbánom hodi po robu izdajstva nacionalnih interesov. Veliko je indicev, da so bili ti v bistveni meri prodani s sanacijo bank leta 2013. Povrhu se je končalo tako, da evropska komisija toži Slovenijo, ker ta preganja domnevno zlorabo položaja funkcionarjev Banke Slovenije, ki so proti Sloveniji delali po smernicah »evropske trojke«.
V tožbi evropske komisije proti Sloveniji bi na strogo simbolen način lahko videli konec romantičnega obdobja Slovenije v EU. Prav na to je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja opozarjal prvi predsednik slovenskega parlamenta, »oče« slovenske ustave in starosta osamosvojitve Slovenije, France Bučar. Znana, a najbrž ne naključno pozabljena je bila njegova misel, da se ob nesuverenih in nedemokratičnih držah naših politikov kaj lahko zgodi, da bo Bruselj Sloveniji postal novi Beograd.
Dejstvo, da sta se država in politika brez boja odpovedali še zadnji banki, ki bi lahko imela sistemski značaj, kaže na globoko nerazumevanje tega, kar je skozi stoletja razumel vsak slovenski kmet. Slovenska država ni nastala na podlagi teorije o kapitalski ustreznosti največjih svetovnih kapitalskih stebrov, ampak na ideji, da suverenost ljudi malega naroda in poslej tudi male države temelji na svobodi Davida, ki se ne ustraši spopada z Goljatom.
Slovenske politične elite so v kontekstu izzivov evropske prihodnosti povsem odpovedale. Ostala nam je sodna veja oblasti. Zaradi nje je letos še vredno praznovati osamosvojitev Slovenije.
Slovenske stranke so politično odpovedale. Levica je otrpnila, desnica v paktiranju s Salvinijem in Orbánom hodi po robu izdajstva nacionalnih interesov. Veliko je indicev, da so bili ti v bistveni meri prodani s sanacijo bank leta 2013. Povrhu se je končalo tako, da evropska komisija toži Slovenijo, ker ta preganja domnevno zlorabo položaja funkcionarjev Banke Slovenije, ki so proti Sloveniji delali po smernicah »evropske trojke«.
V tožbi evropske komisije proti Sloveniji bi na strogo simbolen način lahko videli konec romantičnega obdobja Slovenije v EU. Prav na to je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja opozarjal prvi predsednik slovenskega parlamenta, »oče« slovenske ustave in starosta osamosvojitve Slovenije, France Bučar. Znana, a najbrž ne naključno pozabljena je bila njegova misel, da se ob nesuverenih in nedemokratičnih držah naših politikov kaj lahko zgodi, da bo Bruselj Sloveniji postal novi Beograd.
Dejstvo, da sta se država in politika brez boja odpovedali še zadnji banki, ki bi lahko imela sistemski značaj, kaže na globoko nerazumevanje tega, kar je skozi stoletja razumel vsak slovenski kmet. Slovenska država ni nastala na podlagi teorije o kapitalski ustreznosti največjih svetovnih kapitalskih stebrov, ampak na ideji, da suverenost ljudi malega naroda in poslej tudi male države temelji na svobodi Davida, ki se ne ustraši spopada z Goljatom.
Slovenske politične elite so v kontekstu izzivov evropske prihodnosti povsem odpovedale. Ostala nam je sodna veja oblasti. Zaradi nje je letos še vredno praznovati osamosvojitev Slovenije.
