Kako do kapitala, kako do zaupanja

Tri največje banke - vse so večinsko v državnih rokah - se pripravljajo na dokapitalizacije. Kdo bo zagotovil svež kapital in saniral izgubo v NLB, NKBM in Abanki je vprašanje za vsaj pol milijarde evrov, kolikor bi v prvi fazi znašale kapitalske injekcije v omenjene banke.

Še najbliže dokapitalizaciji je NKBM, a na način, ki je za 100 tisoč malih delničarjev sporen. Ob napovedani izključitvi prednostnih pravic obstoječih delničarjev - ti so za delnico praviloma odšteli 27 evrov - je namreč realen prevzem banke z vsega 50-milijonskim vložkom, a po 20-krat nižji ceni, 1,30 evra za delnico. In če upoštevamo, da bi prevzemnik verjetno pobasal še izkupiček od prodaje Zavarovalnice Maribor, je na dlani, da je lahko prodaja NKBM za nekoga hudičevo dober posel. A ne za male delničarje.

Več neznank je pri dokapitalizaciji Abanke, kjer ima največji lastnik, Triglav, zvezane roke, drugi delničarji pa rešujejo predvsem svoje finančne probleme. Najbolj vzdržna rešitev za Abanko bi bila konsolidacija, recimo z združitvijo z Gorenjsko banko, a za to ni prave volje na več straneh.

Največja enigma ostaja NLB. Njen obseg slabih terjatev se bliža četrtini in narašča. Manevrski prostor za državne kapitalske injekcije v NLB je omejen zaradi bruseljskih direktiv o državnih pomočeh, morebitne kupce NLB pa bi zanimal le poceni nakup že očiščene banke, ki bi jo sanirali davkoplačevalci. Ob tem pa vladni koncept slabe banke ostaja slabo obklesan torzo, druge bolj »bančne« rešitve za slabe terjatve pa nimajo politične podpore oblasti.
V Sloveniji nam tako ne primanjkuje le kapitala, pač pa tudi človeškega kapitala in zaupanja. In to zdaj najbolj občutijo prav v največji banki.