Kako likvidirati državo (in EU)
Še vsako državo so nekoč ukinili. In takrat niti drugega tira ne bomo potrebovali. Privarčevali bomo milijarde!
Odpri galerijo
»Šud aj stej or šud aj gou?«
Foto Boris Šuligoj
Najprej uvedemo demokracijo.
Potem demokratično razdelimo narod. Na tiste, ki so za jedrsko energijo, in one proti. Na tiste, ki so za cepljenje proti ošpicam in gripi, in na tiste orto proti. Na tiste, ki so za facebook, in ostale proti. Na partizane in na domobrance. Na tiste, ki so za žgance ali joto, in druge, ki so za ričet. Na »Šud aj stej or šud aj gou«*. Za Trumpa ali za Angelo.
Potem ukinemo banke.
Samaritanska Banka Slovenije niti pomislila ni, da bi za zaščito ubogih varčevalcev in bančnikov zahtevala nižje obrestne mere, daljšo ročnost, lažji najem kreditov, ker bi previsoki dobički bankam povzročali velike težave in vrtoglavico. V zahvalo za to, ker so vsi davkoplačevalci (tudi kreditno nesposobni) bili še kako davčno sposobni in so lahko zbrali pet milijardic drobižka za zafurane bančne kredite kreditno najsposobnejših, jim je zdaj ista lokalno-centralna banka (ob nizkih plačah) privila kredite.
Tudi banke lahko ukinemo. V dveh korakih. Najprej naj še zvišajo obrestne mere in skrajšajo ročnost odplačila. Potem raji (varčevalcem), ki ima več prihrankov kot posojil, zaračunajo negativne obresti ali »ležarino« za prihranke. In jih po možnosti vsako leto zvišajo, seveda. Raja v tem primeru pospravi prihranke z bančnih računov in denar skrije v brezobrestne nogavice na podstrešju ali pri Švicarjih, v Trstu, Celovcu. Slovenskih bank ne potrebujemo več. Kakšno olajšanje! Kakšen prihranek!
Prodamo še vsa večja podjetja. (Če se uprave temu po naključju uprejo, jih iznajdljivi nadzorniki za primeren drobiž pošljejo na prisilni dopust.) Prodamo letalske prevoznike, edinega ladjarja, letališča, avtobusarje, elektrotehniko, izselimo pipistrele ... Ne smemo pozabiti na elektrarne, farmacevte, darse, krajinske parke ... Ne vem, katera zgaga je preprečila ustanovitev logističnega holdinga SŽ-Luka-Intereuropa, v katerem bi že zdavnaj morali govoriti nemško. So pa zato za kazen Intereuropo po pošti poslali v Tri Krasne. In pritisnili na vse možne zavore v Luki. Ker res ni pošteno, da se mora največje italijansko pristanišče tako gnati in pehati za Koprčani. Naj se Koprčani malce ohladijo in počakajo kakšno desetletje, prosim!
Prodajmo televizije. Čehom, če se da. Javno mnenje se da tako lepo izbrusiti in ustrojiti, da bi volili Marsovce, če bo sila. Če smo hotele prodali Srbom, perutnino in kleti Ukrajincem, zakaj bi se zdaj delali fine? Pa saj nam vsi TV-lastniki tako in tako vrtijo iste Turke v 565. nadaljevanjih. Kmetija pa ponavadi išče prasca na Hrvaškem.
Parlament je večinoma že »autsorsan« (pozor, zapisana beseda ne pomeni, da je kak auto usran, ampak da tudi poslanci iščejo priložnost za outsorcing). Težje bo z gasilci, s civilnimi zaščitami, taborniki, folklornimi skupinami, kurenti, človeškimi ribicami in civilnimi iniciativami. Ti se zlepa ne dajo. Ampak za vsako civilno iniciativo se prej ali slej najde zdravilo, nova veroizpoved ali primeren račun. Potem mirno počakamo kako leto. Še vsako državo so nekoč ukinili. In takrat niti drugega tira ne bomo potrebovali. Privarčevali bomo milijarde! Se izognili korupciji, globalno pregreti klimi in pol metra višji morski gladini.
»Raje končam mrtev v jarku, kot da Velika Britanija ne bi 31. oktobra izstopila,« je pred meseci rekel Boris Johnson. In ostal živ. Velika Britanija je še zmeraj tukaj in tako prikupno demokratično zmedena. Zato Trump brez dlake na jeziku zdaj nagovarja še Italijo, da bi se tudi njej veliko bolje godilo zunaj. Že zdavnaj je dosegel svoje, saj se Evropa ukvarja s sabo, namesto z razvojem in ljudmi.
Če lahko razbiješ EU, lahko toliko hitreje sesuješ Slovenijo.
Ko se Slovenci med seboj kregajo o partizanih in predorih, morajo ta čas namesto njih delati in se rediti drugi. Ljubezenske afere stare otoške dame bi bile za Slovence deveta briga, če ne bi tako nazorno razkrivale dejanske kreposti priletne demokracije. Če se komedija lahko dogaja v državi, ki je včasih kraljevala svetu in celo z imenom opozarjala, kako pomembno je, da je kraljestvo združeno, pomislite, kako lahek plen je šele majhna slovenska kokoš, za katero vemo, da jo pasejo »dunajski hlapci«. Če gre v Britaniji tako neverjetno preprosto, kako mimogrede šele opravijo s slovenskim drobižem! Drobižek ne more biti boljši. Zato ostaja pred Karavankami in v pristanišču brez pravega tira.
* Naj ostanem ali grem?
Potem demokratično razdelimo narod. Na tiste, ki so za jedrsko energijo, in one proti. Na tiste, ki so za cepljenje proti ošpicam in gripi, in na tiste orto proti. Na tiste, ki so za facebook, in ostale proti. Na partizane in na domobrance. Na tiste, ki so za žgance ali joto, in druge, ki so za ričet. Na »Šud aj stej or šud aj gou«*. Za Trumpa ali za Angelo.
Potem ukinemo banke.
Samaritanska Banka Slovenije niti pomislila ni, da bi za zaščito ubogih varčevalcev in bančnikov zahtevala nižje obrestne mere, daljšo ročnost, lažji najem kreditov, ker bi previsoki dobički bankam povzročali velike težave in vrtoglavico. V zahvalo za to, ker so vsi davkoplačevalci (tudi kreditno nesposobni) bili še kako davčno sposobni in so lahko zbrali pet milijardic drobižka za zafurane bančne kredite kreditno najsposobnejših, jim je zdaj ista lokalno-centralna banka (ob nizkih plačah) privila kredite.
Tudi banke lahko ukinemo. V dveh korakih. Najprej naj še zvišajo obrestne mere in skrajšajo ročnost odplačila. Potem raji (varčevalcem), ki ima več prihrankov kot posojil, zaračunajo negativne obresti ali »ležarino« za prihranke. In jih po možnosti vsako leto zvišajo, seveda. Raja v tem primeru pospravi prihranke z bančnih računov in denar skrije v brezobrestne nogavice na podstrešju ali pri Švicarjih, v Trstu, Celovcu. Slovenskih bank ne potrebujemo več. Kakšno olajšanje! Kakšen prihranek!
Prodamo še vsa večja podjetja. (Če se uprave temu po naključju uprejo, jih iznajdljivi nadzorniki za primeren drobiž pošljejo na prisilni dopust.) Prodamo letalske prevoznike, edinega ladjarja, letališča, avtobusarje, elektrotehniko, izselimo pipistrele ... Ne smemo pozabiti na elektrarne, farmacevte, darse, krajinske parke ... Ne vem, katera zgaga je preprečila ustanovitev logističnega holdinga SŽ-Luka-Intereuropa, v katerem bi že zdavnaj morali govoriti nemško. So pa zato za kazen Intereuropo po pošti poslali v Tri Krasne. In pritisnili na vse možne zavore v Luki. Ker res ni pošteno, da se mora največje italijansko pristanišče tako gnati in pehati za Koprčani. Naj se Koprčani malce ohladijo in počakajo kakšno desetletje, prosim!
Prodajmo televizije. Čehom, če se da. Javno mnenje se da tako lepo izbrusiti in ustrojiti, da bi volili Marsovce, če bo sila. Če smo hotele prodali Srbom, perutnino in kleti Ukrajincem, zakaj bi se zdaj delali fine? Pa saj nam vsi TV-lastniki tako in tako vrtijo iste Turke v 565. nadaljevanjih. Kmetija pa ponavadi išče prasca na Hrvaškem.
Parlament je večinoma že »autsorsan« (pozor, zapisana beseda ne pomeni, da je kak auto usran, ampak da tudi poslanci iščejo priložnost za outsorcing). Težje bo z gasilci, s civilnimi zaščitami, taborniki, folklornimi skupinami, kurenti, človeškimi ribicami in civilnimi iniciativami. Ti se zlepa ne dajo. Ampak za vsako civilno iniciativo se prej ali slej najde zdravilo, nova veroizpoved ali primeren račun. Potem mirno počakamo kako leto. Še vsako državo so nekoč ukinili. In takrat niti drugega tira ne bomo potrebovali. Privarčevali bomo milijarde! Se izognili korupciji, globalno pregreti klimi in pol metra višji morski gladini.
»Raje končam mrtev v jarku, kot da Velika Britanija ne bi 31. oktobra izstopila,« je pred meseci rekel Boris Johnson. In ostal živ. Velika Britanija je še zmeraj tukaj in tako prikupno demokratično zmedena. Zato Trump brez dlake na jeziku zdaj nagovarja še Italijo, da bi se tudi njej veliko bolje godilo zunaj. Že zdavnaj je dosegel svoje, saj se Evropa ukvarja s sabo, namesto z razvojem in ljudmi.
Če lahko razbiješ EU, lahko toliko hitreje sesuješ Slovenijo.
Ko se Slovenci med seboj kregajo o partizanih in predorih, morajo ta čas namesto njih delati in se rediti drugi. Ljubezenske afere stare otoške dame bi bile za Slovence deveta briga, če ne bi tako nazorno razkrivale dejanske kreposti priletne demokracije. Če se komedija lahko dogaja v državi, ki je včasih kraljevala svetu in celo z imenom opozarjala, kako pomembno je, da je kraljestvo združeno, pomislite, kako lahek plen je šele majhna slovenska kokoš, za katero vemo, da jo pasejo »dunajski hlapci«. Če gre v Britaniji tako neverjetno preprosto, kako mimogrede šele opravijo s slovenskim drobižem! Drobižek ne more biti boljši. Zato ostaja pred Karavankami in v pristanišču brez pravega tira.
* Naj ostanem ali grem?
