Kako naprej po koncu obdobja debelih krav
Sedanji trend res ni ugoden: na eni strani vse šibkejša rast, na drugi vse živahnejša, kar 2,4-odstotna letna inflacija.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Na tem mestu smo že zapisali, da Slovenija ob letošnjem hitrem gospodarskem ohlajanju in recesijskih skrbeh v naših glavnih izvoznih partnericah ne more v neskončnost ostati brezskrbna oaza visoke gospodarske rasti in zaposlenosti. To zdaj dokazuje tudi sveži podatek Sursa o zelo skromni, le 0,2-odstotni gospodarski rasti v drugem četrtletju in pičli 2,5-odstotni rasti na letni ravni. Naša država za zdaj sicer še vedno raste dvakrat hitreje od povprečja Unije, a zaostaja za nekaterimi primerljivimi srednjeevropskimi državami, kot sta Poljska ali Madžarska.
Sedanji trend ni ugoden: na eni strani vse bolj šibka rast, na drugi pa vse živahnejša, zdaj že kar 2,4-odstotna letna inflacija. Ta makroekonomska mešanica pri nekaterih že prebuja spomine na obdobje iz preteklega desetletja, ko je pri nas pustošila stagflacija. Da se razumemo, razmere pri nas za zdaj sicer (še) niso alarmantno slabe. Se pa moramo vseeno ali pa prav zato takoj resno vprašati, kako se bomo razvijali naprej.
Kratko- in srednjeročno bomo odvisni predvsem od tujega povpraševanja, ki za zdaj iz znanih vzrokov močno stagnira. Vsaj začasno pa ta izpad delno lahko nadomestimo predvsem z večjim, bolj umnim izkoriščanjem evropskih sredstev. Po drugi strani nam sedanja usihajoča rast dodane vrednosti, ki jo prav tako beležijo statistiki, sporoča, da je ključ do višje gospodarske rasti predvsem večja produktivnost.
In kako do nje? Dolgoročno jo lahko zagotovijo predvsem nekatere že dolgo načrtovane, a vedno znova prelagane strukturne reforme. Šarčeva vlada, ki je svoj mandat začela na vrhu zdaj že močno pojemajoče gospodarske konjunkture se pri njihovem načrtovanju, kaj šele uvedbi gotovo ni proslavila. Prvo leto vladanja, tradicionalno najbolj politično primerno za kake resne reformske premike, je zanjo – predvsem pa za Slovenijo – zato izgubljeno. In kot ugotavljajo v fiskalnem svetu tudi nekateri vladni papirnati reformski načrti, recimo pri pokojninah, dolgoročno ne obetajo vzdržnih javnih financ.
Zato naj bodo statistični podatki, ki kažejo, da se Slovenija dokončno poslavlja od obdobja debelih krav, zadnje opozorilo vladi, da vendarle – če to seveda hoče in zmore – začne učinkovito in premišljeno ukrepati na dolgi rok.
Sedanji trend ni ugoden: na eni strani vse bolj šibka rast, na drugi pa vse živahnejša, zdaj že kar 2,4-odstotna letna inflacija. Ta makroekonomska mešanica pri nekaterih že prebuja spomine na obdobje iz preteklega desetletja, ko je pri nas pustošila stagflacija. Da se razumemo, razmere pri nas za zdaj sicer (še) niso alarmantno slabe. Se pa moramo vseeno ali pa prav zato takoj resno vprašati, kako se bomo razvijali naprej.
Kratko- in srednjeročno bomo odvisni predvsem od tujega povpraševanja, ki za zdaj iz znanih vzrokov močno stagnira. Vsaj začasno pa ta izpad delno lahko nadomestimo predvsem z večjim, bolj umnim izkoriščanjem evropskih sredstev. Po drugi strani nam sedanja usihajoča rast dodane vrednosti, ki jo prav tako beležijo statistiki, sporoča, da je ključ do višje gospodarske rasti predvsem večja produktivnost.
In kako do nje? Dolgoročno jo lahko zagotovijo predvsem nekatere že dolgo načrtovane, a vedno znova prelagane strukturne reforme. Šarčeva vlada, ki je svoj mandat začela na vrhu zdaj že močno pojemajoče gospodarske konjunkture se pri njihovem načrtovanju, kaj šele uvedbi gotovo ni proslavila. Prvo leto vladanja, tradicionalno najbolj politično primerno za kake resne reformske premike, je zanjo – predvsem pa za Slovenijo – zato izgubljeno. In kot ugotavljajo v fiskalnem svetu tudi nekateri vladni papirnati reformski načrti, recimo pri pokojninah, dolgoročno ne obetajo vzdržnih javnih financ.
Zato naj bodo statistični podatki, ki kažejo, da se Slovenija dokončno poslavlja od obdobja debelih krav, zadnje opozorilo vladi, da vendarle – če to seveda hoče in zmore – začne učinkovito in premišljeno ukrepati na dolgi rok.
