Kako smo preživeli epidemijo in celo ploskali
Nepravilnosti pri nakupu zaščitne opreme so madež, ki bi ga s težavo sprala kemična čistilnica, kaj šele parlamentarna preiskovalna komisija.
Odpri galerijo
Za zmago v bitki s koronavirusom je zaslužen prav vsak od dveh milijonov ljudi, ki smo upoštevali priporočila, ostali doma, omejili stike s svojci in prijatelji, sami šivali zaščitne maske. FOTO: Jure Eržen
Od 12. marca, ko se je v državi ustavilo javno življenje, do 31. maja, ko smo lahko začeli živeti »novo normalnost«, je enainosemdeset dni. Dolgih enainosemdeset dni, ki so se zdeli cela večnost. Slovenija je prva država v Evropi, ki je razglasila konec epidemije novega koronavirusa, se radi pohvalijo v vladi, ki je oblast prevzela, to je treba priznati, res v nehvaležnem času.
Za zmago v bitki s koronavirusom je zaslužen prav vsak od dveh milijonov ljudi, ki smo upoštevali priporočila, ostali doma, omejili stike s svojci in prijatelji, sami šivali zaščitne maske. Bili smo hvaležni zdravnikom in medicinskim sestram, ki so noč in dan skrbeli za obolele. Vsem, ki so pripomogli, da se je življenje vrtelo naprej, smo ploskali z balkonov. Trgovkam, ki so polnile police z moko in toaletnim papirjem, smetarjem, ki so odvažali več bioloških odpadkov kot ponavadi, poštarjem, distributerjem elektrike …
S stisnjenimi zobmi smo sprejeli celo omejitev gibanja na občino bivališča. A smo vladno žuganje, da bo ta omejitev odpravljena, če bo sprejeto, da gre vojska na južno mejo, doživeli kot grobo izsiljevanje. Kot bi mama grozila otroku, da za večerjo ne bo palačink, ampak pašteta, ker ni pospravil igrač.
Žarišče covida-19, pa naj se beseda žarišče sliši še tako grobo, so bili domovi za starostnike. Že leta opozarjajo na hude težave, v epidemiji pa so ostali še brez nujne zaščitne opreme. Na srečo se pri nas ni dogajalo to, kar smo lahko spremljali po italijanski in španski televiziji, ko sta vojska in policija v domovih, ki jih je v strahu pred okužbo zapustilo osebje, našli lačne, izčrpane, tudi mrtve stanovalce. Pa vendar je ves čas viselo v zraku vprašanje: Smo dovolj dobro poskrbeli za starostnike?
A to še zdaleč ni bila edina težava. Marsikdaj se je zdelo, da za ukrepi ne stoji stroka, ampak politika. Premier se je zapletel v nepotrebno vojno z mediji. Epidemija na plan je naplavila tudi žvižgača, ki je opozoril na domnevne nepravilnosti pri nakupu zaščitne opreme. Madež, ki bi ga s težavo sprala kemična čistilnica, kaj šele parlamentarna preiskovalna komisija. Prav zaradi tega madeža in vzvišenosti v vladnih sobanah so petki rezervirani za kolesarske proteste. Kolesarji pravijo, da bodo vztrajali.
Za zmago v bitki s koronavirusom je zaslužen prav vsak od dveh milijonov ljudi, ki smo upoštevali priporočila, ostali doma, omejili stike s svojci in prijatelji, sami šivali zaščitne maske. Bili smo hvaležni zdravnikom in medicinskim sestram, ki so noč in dan skrbeli za obolele. Vsem, ki so pripomogli, da se je življenje vrtelo naprej, smo ploskali z balkonov. Trgovkam, ki so polnile police z moko in toaletnim papirjem, smetarjem, ki so odvažali več bioloških odpadkov kot ponavadi, poštarjem, distributerjem elektrike …
Preberite še:
Med evropskimi milijardami in premierovimi tviti
Med evropskimi milijardami in premierovimi tviti
S stisnjenimi zobmi smo sprejeli celo omejitev gibanja na občino bivališča. A smo vladno žuganje, da bo ta omejitev odpravljena, če bo sprejeto, da gre vojska na južno mejo, doživeli kot grobo izsiljevanje. Kot bi mama grozila otroku, da za večerjo ne bo palačink, ampak pašteta, ker ni pospravil igrač.
Žarišče covida-19, pa naj se beseda žarišče sliši še tako grobo, so bili domovi za starostnike. Že leta opozarjajo na hude težave, v epidemiji pa so ostali še brez nujne zaščitne opreme. Na srečo se pri nas ni dogajalo to, kar smo lahko spremljali po italijanski in španski televiziji, ko sta vojska in policija v domovih, ki jih je v strahu pred okužbo zapustilo osebje, našli lačne, izčrpane, tudi mrtve stanovalce. Pa vendar je ves čas viselo v zraku vprašanje: Smo dovolj dobro poskrbeli za starostnike?
A to še zdaleč ni bila edina težava. Marsikdaj se je zdelo, da za ukrepi ne stoji stroka, ampak politika. Premier se je zapletel v nepotrebno vojno z mediji. Epidemija na plan je naplavila tudi žvižgača, ki je opozoril na domnevne nepravilnosti pri nakupu zaščitne opreme. Madež, ki bi ga s težavo sprala kemična čistilnica, kaj šele parlamentarna preiskovalna komisija. Prav zaradi tega madeža in vzvišenosti v vladnih sobanah so petki rezervirani za kolesarske proteste. Kolesarji pravijo, da bodo vztrajali.
