Kamnik ni Berlin in Črnčec ni Janša

Črnčečev vznik v Šarčevi ekipi je morda presenetljiv, a logičen.

Objavljeno
22. september 2018 06.00
Posodobljeno
22. september 2018 06.00
FOTO: Jure Eržen
»Kdorkoli se spogleduje z desničarskimi teorijami zarote, je neprimeren za vodenje inštitucije, namenjene varovanju ustavnega reda.« Tako se je voditeljica nemške Socialdemokratske stranke odzvala na izjave Hans-Georga Maaßna, direktorja Zveznega urada za zaščito ustave (Bundesamt für Verfassungsschutz), ki je izrazil dvom o pristnosti posnetkov protimigrantskega nasilja, ki naj bi jih v Chemnitzu zagrešili desničarski protestniki. Po pritiskih koalicijskega partnerja in dela opozicije je morala Merklova Maaßna odsloviti.

Toda to je Nemčija, ki ji vladajo krščanski in socialni demokrati. V Sloveniji, kjer smo namesto velike koalicije dobili levosredinsko vlado z zunanjo podporo radikalne levice in premiera, čigar stranka se včlanjuje v Zavezništvo evropskih liberalcev, stvari očitno niso tako jasne.

Maaßen se je moral posloviti, ker je neprevidno izrazil skepticizem, ki se bo nemara izkazal še za upravičenega. Novi državni sekretar za varnostna vprašanja v kabinetu slovenskega predsednika vlade pa je več let širil najbolj neverjetne teorije zarote, usmerjene k razpihovanju etnične mržnje, da bi koval politični kapital iz strahu, ki ga je sam pomagal širiti.

Njegovi izpadi so bili včasih srhljivi, pogosteje pa le bizarni v svoji poljubnosti. Tako se je aprila letos grobo obregnil ob portret ameriške pisateljice Maye Angelou, s katero je spletni brskalnik Google zaznamoval devetdeseto obletnico njenega rojstva. Za Črnčeca je bil to dokaz, da Google »subtilno propagira protibelski rasizem«. Maya Angelou je bila namreč temnopolta.

Nekdo, za katerega je že pogled na temnopolto osebo žaljiv, in domneva, da je javna počastitev temnopolte osebe napad na »belsko identiteto«, je po definiciji rasist. In kdor ne prepozna ene največjih sodobnih pesnic v angleškem jeziku in nima nobene želje, da bi se o njej pozanimal, preden urbi et orbi oznani svoj rasistični resentiment, je po definiciji ignorant.

To je torej človek, ki bo svetoval predsedniku vlade, ki so jo levo liberalni komentatorji še pred tedni slavili kot zadnji obrambni nasip pred fašistično nevarnostjo. Vlade, ki so jo isti komentatorji do včeraj pozivali, naj v imenu monopola državnega nasilja zatre desničarski radikalizem. Zdaj bo, kot kaže, o tem, kdo predstavlja varnostno grožnjo za državo, imel pomembno besedo nekdo, ki je do zaletavih levo liberalnih aktivistov skrajno nenaklonjen. A v tej ironiji tudi najpikrejši kritiki naše liberalne inteligence ne bi smeli preveč uživati.

Maaßen je moral oditi, čeprav je nedvomno strokovnjak za svoje področje. Njegova napaka je bila, da je o varnostnih tveganjih spregovoril iz hladnokrvne distance, brez upoštevanja liberalnih občutljivosti, na katerih temelji nemški politični konsenz. Kljub poskusom, da bi Črnčeca prikazali kot poznavalca, ki se v svojih ocenah požvižga na »politično korektnost«, imamo dejansko opraviti z ideološkim aparatčikom, ki lahko velja za strokovnjaka le v deželi, kjer mediji kot nesporne avtoritete že leta promovirajo vsakršne mediokritete, če so njihova svetovnonazorska stališča po godu prevladujočemu konsenzu. Zgražanje, da si hočejo zdaj isti privilegij izboriti na desnici, je zato dokaj jalovo.

Janša ima demokratično legitimnost. Za Črnčečevo ideološko vizijo pa ni glasoval nihče – še najmanj, kdor je volil za kandidata, ki ga je imenoval v svoj kabinet.


V nasprotju s Šarčevimi trditvami, češ da bo Črnčec v kabinetu zaposlen kot strokovnjak in so njegova politična mnenja zato irelevantna, se talent novega državnega sekretarja skriva prav v njegovem političnem nagonu.

Morda je Šarec z njegovim imenovanjem hotel okrepiti kadrovski nabor svojih osebnih zaupnikov in z izbiro nekdanjega Janševega sodelavca poslati prijateljski signal desnosredinski javnosti – a z njim v svoj kabinet ni privabil neodvisnega desničarskega strokovnjaka, temveč prebrisanega ideološkega mešetarja Bannonovega kova.

Črnčec se je z Janšo sprl okoli leta 2014. Bil je med prvimi, ki je neposredno po prejšnjih državnozborskih volitvah pozval h generacijski prenovi slovenske desnice. Še pred Janšo samim, ki se je dolgo oklepal »politične linije« Evropske ljudske stranke, je priložnost za prenovo slovenske desnice zaznal v obratu k populizmu, a mu je bilo jasno, da je prepričljive populistične alternative ne more voditi nekdo, ki je že trideset let v prvih vrstah državne politike.

Črnčec je bil med prvimi na slovenski desnici, ki je zaznal potencial za mobilizacijo volilnega telesa okoli protimigrantskih in protimuslimanskih tem. Toda prostor za desno alternativo Janši na podlagi populističnega nacionalizma se je radikalno zožil, ko je SDS od jeseni leta 2015 tudi sama vse igrala na to karto in se dokončno odločila za premik od francosko-nemškega k madžarsko-poljskemu modelu desne politike. Janša ni pozabil na nauk lastnega vzpona sredi devetdesetih in je zato pravočasno storil vse, da ga ne bi nihče prehitel po desni.

Črnčečev vznik v Šarčevi ekipi je tako morda presenetljiv, a logičen. Če je Šarec simptom nezmožnosti slovenske desnice, da bi zasedla sredinski prostor, ni nenavadno, da se okoli njega zberejo brodolomci slovenske desnice, ki v njegovem političnem projektu vidijo način, kako uveljaviti svoje ambicije z drugimi sredstvi.

Njegovo imenovanje je razkrilo slabosti in zlaganost liberalne strategije, ki vse stavi na protijanšizem. Obstajajo upravičeni argumenti, zakaj Janša ne bi smel znova pristati v vladi. A ti v še večji meri veljajo tudi za Črnčeca. Razlika je, da ima Janša kot relativni zmagovalec volitev demokratično legitimnost, zaradi katere se je z njim treba pogajati. Za Črnčečevo ideološko vizijo pa ni glasoval nihče – še najmanj, kdor je volil za kandidata, ki ga je imenoval v svoj kabinet. A očitno je že to, da ni Janša, zadostna kvalifikacija tudi za najbolj levo usmerjeno vlado doslej.
...............................
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
...............................
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU, Budimpešta