Kaos pri čiščenju madeža bančnih izbrisov

Gotovo bodo v prednosti tisti, ki imajo znanje, denar in dovolj časa za bitko s pravosodnim kolesjem.

Objavljeno
27. avgust 2019 06.00
Posodobljeno
27. avgust 2019 09.22
Foto Leon Vidic
Konec leta bo minilo šest let od začetka sanacije banke, v kateri so razlaščeni vlagatelji s tako imenovanim »striženjem« čez noč izgubili za skoraj milijardo evrov naložb. Kmalu bo preteklo tretje leto, odkar je ustavno sodišče presodilo, da je tem razlaščencem treba omogočiti vlaganje odškodninskih tožb, državni zbor pa da mora to neustavnost sprejeti v pol leta. A ker zakon, ki bi to omogočil, še vedno ni sprejet, oškodovani vlagatelji razumljivo iščejo različne poti za poplačilo svojih naložb, brez katerih so ostali na podlagi odločitev Banke Slovenije v letih 2013 in 2014. Pri tem, milo rečeno, nastaja precejšnja zmeda, ki lahko vodi v dolgotrajni kaos.

Medtem ko večina že vloženih tožb, povezanih z razlastitvami v sanaciji bank, stoji, ker sodišča tudi po nalogu ustavnega sodišča, čakajo na sprejetje zakona, ki naj bi odpravil neustavnost in razlaščencem omogočil vložitev odškodninskih tožb, so nekateri sodni postopki kljub temu že dočakali svoj epilog. Tako je, denimo, razlaščenemu pravniškemu paru na sodišču z ničnostjo pogodbe uspelo iztožiti povračilo glavnice za izbrisane podrejene obveznice, po sodni poti pa so bile uspešne tudi tri zavarovalnice, ki jim je Družba za upravljanje terjatev bank kot naslednica Probanke morala plačati zadržane obresti od izbrisanih podrejenih obveznic Probanke. Dva mala delničarja s podobno tožbo za obresti Banke Celje nasprotno nista bila uspešna. Po drugi strani si je več deset vlagateljev vrata do morebitne odškodnine pri razlastitvah v primeru NLB odprlo z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v preiskavi proti nekdanjemu vodstvu Banke Slovenije.

Tak razvoj dogodkov je glede na dolgotrajnost sprejemanja rešitve, ki naj bi sistemsko uredila možnost uveljavljanja odškodnin za izbrisane vrednostne papirje, seveda pričakovan, a hkrati odpira več pomislekov in vprašanj. Tako ni povsem jasno, zakaj na sodiščih nekateri od več sto sodnih postopkov, povezanih s sanacijo bank, potekajo, drugi pa čakajo omenjeni zakon, čeprav gre včasih za enako ali zelo podobno zadevo. Prav tako je težko razumeti, zakaj je sodišče presojo o izplačilu zadržanih obresti na obveznice Probanke iz Maribora v primeru Zavarovalnice Triglav preselilo v Koper, medtem ko se sodni veji oblasti to v celjskem primeru ni zdelo potrebno, čeprav sta bila omenjena pravnika poslovno tesno povezana s sodiščem v Celju.



Zanimivo je tudi, da sta kar dve različni sodbi trem zavarovalnicam pritrdili, da zadržanje izplačila kupona oziroma obresti za podrejene obveznice Probanke, ki ga je od izdajateljice zahtevala Banka Slovenije, ni bilo utemeljeno, medtem ko se je sodnikom v primeru podrejenih obveznic Banke Celje enak ukrep zdel upravičen. V oči zbode tudi, da v primeru zavarovalnic ni mogoče zaznati nasprotovanja centralne banke kot stranske udeleženke, povsem drugače je pri malih vlagateljih v primeru Banke Celje.

Dalj časa ko oblast odlaša s sprejetjem rešitev, ki bi s procesa sanacije bank vendarle očistila skoraj milijardni madež izbrisa, bolj se odpira polje za različne pravniške igre. Pri tem so in bodo nedvomno v prednosti tisti, ki imajo znanje, denar in dovolj časa za bitko s pravosodnim kolesjem, kar navsezadnje dokazujejo tudi omenjeni uspešni sodni postopki, ki so po desni prehiteli zakonodajalca. To pa seveda lahko pomeni, da vsi razlaščeni vlagatelji na koncu najbrž ne bodo v enakopravnem položaju, ali povedano drugače: da bodo eni poplačani več kot drugi. Odprava grenkega priokusa krivice ob petmilijardni sanaciji bank tako utegne naplaviti nove krivice. Tega pa ustavni sodniki verjetno niso imeli v mislih, ko so ugotavljali, da je treba razlaščenim upnikom zagotoviti učinkovito pravno varstvo.