Kaos v obdobju harmonije
Živimo v času nacionalne sebičnosti, ki najmočnejše včasih usmerja v vojno, drugič v ljubezen, a vedno brez moralnih načel.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar/Delo
Premier Šinzo Abe je v Osaki pričakal udeležence foruma G20 in jih pozval, naj se potrudijo preseči medsebojne spore ter pomagajo uresničiti ideal »reiva« – torej »lepe harmonije«, kot se imenuje vladavina novega japonskega cesarja, ki je maja prevzel obredno dolžnost voditelja države, v kateri o ničemer ne odloča.
In prav takšni so bili včeraj videti vsi voditelji najmočnejših gospodarstev sveta: močni, pa vendar brez moči, da bi na globalni ravni o čemer koli odločali, in zaradi tega usmerjeni drug na drugega, brez jasnega vodenja, ki so ga bili vajeni še do pred kratkim.
Odkar je Donald Trump objavil, da je zanj »Amerika na prvem mestu«, so vsi drugi ostali sami. Kot zapuščeni otroci globalne ureditve. In vsi so morali svojo nacijo postaviti na prvo mesto, čeprav so še naprej prisegali na nadaljevanje globalizacijske harmonije in ureditve, ki temelji na vsesplošni medsebojni odvisnosti.
Že na začetku zasedanja se je pokazalo, da živimo v času nacionalne sebičnosti, ki najmočnejše včasih usmerja v vojno, drugič v ljubezen, a vedno brez moralnih načel. In celo brez slehernih načel. Zato so vsi spremljali, kaj bodo drug drugemu rekli Trump in Vladimir Putin, Trump in Xi Jinping, pa Xi in Abe in tako naprej po parih, zunaj katerih je vse manj prostora za igralce, ki se opirajo samo na temeljna načela svobodnega trga.
Tudi pravil igre ni več, temveč se jih določa in razveljavlja odvisno od samih igralcev. Lahko bi rekli, da gre za kaos v obdobju lepe harmonije. Pa vendar se je tudi v Osaki pokazalo, kako pomembno je, da obstaja EU, katere voditelji so morda še najmanj vplivni od vseh, ki so se zbrali na »Velikem pobočju« (kar dobesedno pomeni ime Osaka), a vendarle zelo odločno podpirajo liberalno demokracijo kot prvi pogoj gospodarskega, političnega in družbenega razvoja.
V trenutku, ko globalizacija s številnimi zaprtimi vrati vstopa v novo obdobje digitalizacije in velikih podatkov, majhnim državam grozi, da bodo po pobočju razvoja zdrsnile vse do negotovega dna. Na vrhu hriba bodo ostale samo, če bodo med seboj povezane. Denimo, v EU. Sicer se bodo velikim zataknile med zobmi, medtem ko jih bodo jedli za zajtrk. Z vilicami ali paličicami, saj je vseeno.
In prav takšni so bili včeraj videti vsi voditelji najmočnejših gospodarstev sveta: močni, pa vendar brez moči, da bi na globalni ravni o čemer koli odločali, in zaradi tega usmerjeni drug na drugega, brez jasnega vodenja, ki so ga bili vajeni še do pred kratkim.
Odkar je Donald Trump objavil, da je zanj »Amerika na prvem mestu«, so vsi drugi ostali sami. Kot zapuščeni otroci globalne ureditve. In vsi so morali svojo nacijo postaviti na prvo mesto, čeprav so še naprej prisegali na nadaljevanje globalizacijske harmonije in ureditve, ki temelji na vsesplošni medsebojni odvisnosti.
Že na začetku zasedanja se je pokazalo, da živimo v času nacionalne sebičnosti, ki najmočnejše včasih usmerja v vojno, drugič v ljubezen, a vedno brez moralnih načel. In celo brez slehernih načel. Zato so vsi spremljali, kaj bodo drug drugemu rekli Trump in Vladimir Putin, Trump in Xi Jinping, pa Xi in Abe in tako naprej po parih, zunaj katerih je vse manj prostora za igralce, ki se opirajo samo na temeljna načela svobodnega trga.
Tudi pravil igre ni več, temveč se jih določa in razveljavlja odvisno od samih igralcev. Lahko bi rekli, da gre za kaos v obdobju lepe harmonije. Pa vendar se je tudi v Osaki pokazalo, kako pomembno je, da obstaja EU, katere voditelji so morda še najmanj vplivni od vseh, ki so se zbrali na »Velikem pobočju« (kar dobesedno pomeni ime Osaka), a vendarle zelo odločno podpirajo liberalno demokracijo kot prvi pogoj gospodarskega, političnega in družbenega razvoja.
V trenutku, ko globalizacija s številnimi zaprtimi vrati vstopa v novo obdobje digitalizacije in velikih podatkov, majhnim državam grozi, da bodo po pobočju razvoja zdrsnile vse do negotovega dna. Na vrhu hriba bodo ostale samo, če bodo med seboj povezane. Denimo, v EU. Sicer se bodo velikim zataknile med zobmi, medtem ko jih bodo jedli za zajtrk. Z vilicami ali paličicami, saj je vseeno.
