Kapitalokomunizem

Na velikem neonskem zaslonu v središču Chengduja, tretjega največjega kitajskega mesta, se sredi sobotnega popoldneva, ko so prestižna nakupovalna središča nabito polna, druga za drugo vrtijo parole komunistične partije. Iz zaslona, ki se nahaja med velikanskimi trgovinami najdražjih svetovnih blagovnih znamk, sije rdeča zvezda. Malo pred njo stojijo umetne, pozlačene novoletne jelke. Iz zvočnikov odmevajo božični napevi. V nakupovalnem središču – manjšemu mestu – Tai Koo Li, poosebljenju kitajskega (pre)skoka iz komunizma v »konzumerizem« oziroma kapitalokomunizem China Inc., vlada hektično, obsedeno, dodobra razčlovečeno vzdušje. Induvidualna in kolektivna histerija obenem.

Najstniki, oblečeni v pisana infantilna oblačila, agresivno odtujeno zrejo v svoje mobilne telefone in se, z mislimi popolnoma zunaj časa in prostora, zaletavajo v mimoidoče. Pari v zgodnjih srednjih letih se – v docela romantičnih »položajih« – fotografirajo pri drevesih, iz katerih je ravno padlo svetlo rumeno listje. Dvajsetletnice objemajo gigantske plastične pande in poskušajo posneti čim boljši selfije. Ali kaj takšnega kot narava dejansko obstaja?! Asociacija: ena izmed raziskav v ZDA je pred leti pokazala, da kar 40 odstotkov ameriških osnovnošolskih otrok ni vedelo, od kod prihaja mleko.

V bližini najbolj prestižnih trgovin svoje pregrešno drage avtomobile, ki jih je v Evropi mogoče videti le redko, na divje parkirajo tisti, za katera pravila v državi pravil in prepovedi ne veljajo. Zrak je zadušljiv, kovinski, težek. Sredi sivega in temačnega popoldneva je nemogoče reči, koliko je ura. Ali kateri letni čas je. Onesnaženje je dobesedno dih jemajoče, a to je dan, ko se skozi debelo kopreno smoga sem in tja prebije nastavek sončnega žarka, zato je zaščitnih mask na obrazih manj kot ponavadi. Nazadnje je bilo tako »lepo vreme« med partijskim kongresom, v restavraciji s popolnim razgledom na nakupovalno mrzlico v smehu pove kitajska novinarska kolegica, ki se ukvarja s kulturnimi in družbenimi temami, politiko pa pušča ob strani. Rada ima svoj mir.

Potrošniška maša, ritual moderne Kitajske, traja ves dan. Neprekinjeno. Potrošništvo kot zadoščenje, rekreacija, akcija, (a)socialno dejanje, substanca, statusni simbol, šport, identiteta, (samo)zadovoljevanje, refleks, užitek, izpolnitev, nadkompenzacija, politično, družbeno in tudi kulturno sporočilo. Visok predstavnik kitajskih oblasti mi je pred petimi leti v Pekingu dejal, da bo Kitajska v varne vode prihodnosti zaplula v trenutku, ko bo njen srednji razred začel na veliko zapravljati – ko Kitajska ne bo le velikanska tovarna za ves svet. To se je že zgodilo. »Future is now!« se je leta 2012 glasilo geslo razstave o prihodnosti Šanghaja, ki sem jo obiskal v že tedaj srhljivo futurističnem megalopolisu. Vsekakor, prihodnost je, na Kitajskem, zdaj.

Državni visoko regulirani kapitalizem, ki je znotraj ekološke distopije »osvobojen« balasta demokracije, človekovih in delavskih pravic, je v polnem razmahu. To niso le podobe današnje Kitajske. To je svet pojutrišnjem. Takrat se bo zgodovina dejansko končala.

*prihodnost je zdaj