Kdo bi pil čisto vodo in kdo jo bo plačal

Kaj nam pomaga v ustavi zapisana pravica do pitne vode, če ta čez čas morda sploh ne bo več pitna?

Objavljeno
29. november 2019 06.00
Posodobljeno
29. november 2019 11.37
Izkop za odpadne vode v Črnučah.Foto Tomi Lombar
Ko so na sončni avgustovski četrtek pred dvema letoma v Zalogu pomembni državni in občinski veljaki proslavljali 69-milijonsko finančno injekcijo iz Bruslja za zagon največjega okoljevarstvenega projekta v državi, si gotovo niso niti v sanjah predstavljali, da bi se pri 135-milijonskem projektu kaj zalomilo. Državna, občinska in evropska sredstva so bila odobrena, vsa potrebna (domnevno vprašljiva) okoljevarstvena in gradbena dovoljenja tudi, lahko so začeli delati. V Medvodah in Vodicah so si do leta 2020 obetali okoli 30 kilometrov nove kanalizacije, v prestolnici pa bi se na kanalizacijsko omrežje priključilo 98 odstotkov uporabnikov. Že takrat so na magistratu opozarjali, da bo ta projekt zahteval tudi večje gradbene posege na ljubljanskih cestah, saj je bila skupaj z obnovo cest predvidena nova kanalizacija na 261 ulicah. Ljubljančani in dnevni migranti s(m)o besneli, ker s(m)o se zaradi popravil na cestah po polžje prebijali v in iz mesta.

A prava težava projekta je povsem drugje. Izkazalo se je, da bodo velike cevi za odvajanje komunalne vode potekale po vodovarstvenem območju prek napajalnega zaledja vodarne Kleče. Lastniki zemljišč med Brodom in Ježico so že lansko jesen poskušali preprečiti gradnjo čez svoja zemljišča, zaščititi pitno vodo in ne nazadnje tudi lastninsko pravico. Najeli so celo varnostno službo, ki je varovala parcele, čez katere je potekala trasa kanala C0. Na domnevne nepravilnosti pri gradnji so ves čas neuspešno opozarjali javnost in državne organe, tudi policijo.

Zgodilo se ni nič. Do minulega petka, ko so se vendarle zganili poslanci in od okoljskega ministrstva zahtevali, naj začasno ustavi oziroma zadrži gradnjo kanala C0. Ko smo preverjali, kaj so ugotovile inšpekcijske službe na terenu, so nam zatrdili, da večjih nepravilnosti pri gradnji ni bilo. Vprašali smo jih tudi, ali drži, da MOL z lastniki zemljišč nima sklenjenih okoli 800 pogodb za gradnjo kanalizacije. Odgovor je bil več kot presenetljiv. Pojasnili so, da mora za izdajo gradbenega dovoljenja investitor najprej izkazati pravico, kar pomeni, da je lastnik zemljišča in ima služnost. Vendar državni uradniki opozarjajo, da »gradbeni zakon dopušča izdajo gradbenega dovoljenja tudi po delih, in sicer kadar gre za gradnjo linijskih gradbeno-inženirskih objektov«.

In naprej: po mnenju ministrstva je kanal prav takšen objekt, to pa pomeni, »da upravni organ lahko izdaja gradbeno dovoljenje po delih«. Težava je, ker Mestna občina Ljubljana menda ni lastnik vseh zemljišč, kjer poteka gradnja kanala C0 (okoljevarstveniki celo trdijo, da tudi cevi niso dovolj neprepustne), in nima sklenjenih vseh pogodb o služnostni pravici.

Pri tem se postavlja več vprašanj. Prvič, kako je mogoče, da agencija za varstvo okolja za tako velik okoljevarstveni projekt ni zahtevala presoje vplivov na okolje? Drugič: kdo bo odgovarjal, če se izkaže, da so bile pri dosedanji gradnji narejene napake? Bosta za to kriva takratni direktor agencije Joško Knez, ki je odstopil že novembra lani (zaradi kršitev pri izdaji dovoljenj za načrtovanje črpanja plina na Petišovskem polju) ali takratna ministrica za okolje Irena Majcen? Oba sta že zdavnaj zapustila funkciji. Tretjič: kaj pa če bodo ugotovljene takšne nepravilnosti, da bomo morali davkoplačevalci celo vračati evropski denar? Bodo zaradi tega v Vodicah in Medvodah res finančno na psu? In ne nazadnje: kaj nam pomaga v ustavi zapisana pravica do pitne vode, če ta čez čas morda sploh ne bo več pitna …?