Kdo bo naslednji?

Filmski center in strokovne komisije imamo natanko zato, da avtonomija ostane nedotaknjena.
Objavljeno
10. april 2012 21.54
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura
Prejšnji teden je Gregor Pajić, direktor Viba filma, slišal govorice, da so v nastajajočem filmu Janeza Janše homoseksualni prizori. Zaskrbelo ga je, zakaj davkoplačevalci sofinanciramo dozdevno pornografski film, ki lahko obenem žali soimenjaka režiserja Janeza Janše. Na podlagi slišanega je urgiral pri Slovenskem filmskem centru (SFC) in svoje pomisleke o primernosti projekta posredoval še v. d. direktorja direktorata za medije Miru Petku. Direktor SFC Jožko Rutar, ki si je film ogledal, je napisal analizo tega dokumentarca, v kateri je film vzel v bran. Pajićevo dušebrižništvo pa se je pod senzacionalističnim naslovom pojavilo na spletni strani Reporterja, za tem pa je film napad doživel še v njegovi tiskani izdaji. Kaj je v tej zgodbi zares škandaloznega?

Predvsem to, da se je neka afera zakuhala na podlagi govoric. Ali za to, da pod vprašaj postavimo neki umetniški projekt, zadošča, da je nekdo, ki – mimogrede rečeno – ni pristojen za presojanje o vsebini filma, nekaj slišal? Pri tem je ključno poudariti, da vsebina filma ne igra nobene vloge. Na razpisu SFC ga je izbrala strokovna komisija. Dokler ne ugleda luči sveta, je treba zaupati presoji izbranih institucij. Če strnemo: šele ko bo film končan in dan na ogled javnosti, lahko postane predmet kritik, pozitivnih ali negativnih.

Drugi moment te zgodbe torej zadeva avtonomijo demokratičnih institucij. Razlog, da imamo SFC, ta pa strokovne komisije, je namreč natanko ta, da vsaj načeloma zavremo možnost, da bi v odločanje o nacionalno pomembnih projektih vdrli partikularni, politični ali drugi interesi. Direktor direktorata za medije, državni sekretar na združenem ministrstvu Žige Turka in končno tudi sam superminister so osebe, ki morajo poskrbeti predvsem za to, da ta avtonomija ostane nedotaknjena.

Medij, ki je sprožil gonjo proti filmu in njegovim ustvarjalcem – čeprav avtorica napada prizna, da filma ni videla –, pod vprašaj postavlja prav avtonomijo demokratičnih institucij. Tu smo pri tretjem momentu te zgodbe, ki bi ga lahko poimenovali medijsko-politični. Vpletenosti politikov javno nihče od akterjev ni potrdil, je pa indikativno, da je korespondenca, omejena na ozek krog ljudi, pristala v Reporterju.

A to nas nemara pri tem mediju, ki pogosto povzema stališča vladajoče stranke in njenega voditelja, ne bi smelo presenetiti. Opisani primer namreč ni izjema, ampak le en v vrsti diskvalifikacij in diskreditacij ljudi, in sicer na način insinuacij, manipulacij, tendencioznih interpretacij ali na podlagi govoric. Na straneh Reporterja so na takšen način s področja kulture diskreditirali Vena Tauferja, Borisa A. Novaka, zdaj pa še umetnika, ki mu je ime Janez Janša. Paradoks je seveda ta, da medij, ki prejšnji režim in njegove načine delovanja deklarativno zavrača, deluje natanko v njegovi maniri: iz sumljivih nagibov nekoga očrni na podlagi fabrikacij, insinuacij in govoric. V tem mediju tako lahko pogosto razberemo, kdo bo (ali je že) naslednji, ko bodo na vrsti čisto realni politični obračuni.