Kdo drug, če ne mi
Mladi protestniki so poslali sredinec konformizmu, hkrati pa pozvali k povezovanju.
Odpri galerijo
Mladi in okolje KARIKATURA: Marko Kočevar
Prostor za ta zapis bi moral pripasti mlademu udeležencu podnebnega štrajka. Bojeviti Gali Alici Ostan Ožbolt, pogumnemu osnovnošolcu Vorancu Briclju, izjemnemu tržaškemu Slovencu Mitji Devetaku – ne bi jim bilo všeč izpostavljanje z imeni, a si ga zaslužijo –, pravzaprav komur koli od več kot 10.000 mladih protestnikov, ki so se na ulicah slovenskih mest v duhu zlili s tisoči drugih mladih v več kot sto državah in svojim vladam poslali opozorilni signal s sporočilom: smo sredi največje krize človeštva v zgodovini. Ne zaupamo vam več, zato stvari jemljemo v svoje roke. »Kje, če ne tu? Kdo, če ne mi? Kdaj, če ne zdaj?«
Silovitost sporočil iz mladih grl in s transparentov je v oči zvabila solze ponosa, pomešane s solzami jeze na kradljivce prihodnosti. Ti sedijo v parlamentu, vladi, vrhovih gospodarstva in, da, tudi pred televizijo ali računalnikom, in niso sposobni drugega kot kritizirati in jadikovati nad lastno usodo, čeprav pripadajo »enemu odstotku«.
Mladi protestniki, ki so se že rodili v negotovi svet (ne le podnebnih) sprememb, takšne mlahavosti ne morejo razumeti, zato so poslali sredinec konformizmu, hkrati pa pozvali k povezovanju vseh različnosti. Pet ukrepov, ki jih zahtevajo od vlade premiera Marjana Šarca, pa je povzetek edine prave strateške usmeritve za bolj zeleno in pravično Slovenijo.
Skandiranje »Nimamo planeta B« med pohodom po glavni nakupovalni ulici v prestolnici je naokoli poneslo še eno sporočilo: podnebna kriza ni le kriza okolja, ampak tudi sistema. Lahko recikliramo, se vozimo s kolesom in se prehranjujemo vegansko, a brez sistemske spremembe za človeštvo ni več rešitve. Če se ne bo zgodila od zgoraj navzdol, bo prišla po obratni poti. V zraku je bil vonj po revoluciji. Naj se obdrži čim dlje.
»Starejšim ne zaupamo več, razočarani smo nad ignoriranjem največje krize v zgodovini človeštva!«
Govorim le, če mislim, da je to potrebno. Zdaj je potrebno
Govorim le, če mislim, da je to potrebno. Zdaj je potrebno
Silovitost sporočil iz mladih grl in s transparentov je v oči zvabila solze ponosa, pomešane s solzami jeze na kradljivce prihodnosti. Ti sedijo v parlamentu, vladi, vrhovih gospodarstva in, da, tudi pred televizijo ali računalnikom, in niso sposobni drugega kot kritizirati in jadikovati nad lastno usodo, čeprav pripadajo »enemu odstotku«.
Mladi protestniki, ki so se že rodili v negotovi svet (ne le podnebnih) sprememb, takšne mlahavosti ne morejo razumeti, zato so poslali sredinec konformizmu, hkrati pa pozvali k povezovanju vseh različnosti. Pet ukrepov, ki jih zahtevajo od vlade premiera Marjana Šarca, pa je povzetek edine prave strateške usmeritve za bolj zeleno in pravično Slovenijo.
Skandiranje »Nimamo planeta B« med pohodom po glavni nakupovalni ulici v prestolnici je naokoli poneslo še eno sporočilo: podnebna kriza ni le kriza okolja, ampak tudi sistema. Lahko recikliramo, se vozimo s kolesom in se prehranjujemo vegansko, a brez sistemske spremembe za človeštvo ni več rešitve. Če se ne bo zgodila od zgoraj navzdol, bo prišla po obratni poti. V zraku je bil vonj po revoluciji. Naj se obdrži čim dlje.
