Kdo mora biti zmagovalec pravopisne vojne

Nisem strokovnjak, zgolj ponižni uporabnik slovenščine, a nad marsičim – od najrazličnejših nestandardnih jezikovnih pojavov do jezikovnih ravsov med institucijami – se zadnje čase prav debelo čudim.

Med zadevami, ki so me zmotile pred časom, če sem natančen pred skoraj desetletjem, je bila na primer novotarija, ki je do takrat uveljavljenemu zapisovanju ženskih in moških oblik namesto običajne ponudila različico s podčrtaji. Strokovnjaka, sodelujoča v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sta na vprašanje o najbolj pravem načinu takega poudarjanja obeh spolov takrat razložila, da nezaznamovanost, torej dogovorna nevtralnost moškega spola v zadnjih desetletjih »ni več povsem enoumno razumljena, saj se v vedno večji meri poudarja njena družbena pogojenost, zaradi česar se vse bolj uveljavlja vzporedna raba ženskih oblik«.

Dodala sta še, da so različne prejšnje možnosti zapisovanja predvidevale »obstoj izključno moške ali ženske spolne identitete, torej identitete znotraj binarnega spolnega sistema (...) Obstajajo pa tudi osebe, ki se ne identificirajo (izključno) z moškim ali ženskim spolom in katerih spolna identifikacija presega binarni spolni sistem. V zadnjih nekaj letih se tako za vključitev tudi nebinarnih spolnih identitet med oblikama za moški in ženski spol uveljavlja podčrtaj.«

Nauk zgodbe je bil, da če zapišeš poševnico in vezaj (avtor/-ica), samo poševnico (zaposlen/a), oklepaj in vezaj (rojen(-a)), samo oklepaj (rojen(a)) ali samo vezaj (stanujoč-a), sodiš v svet, ki pozna le dve spolni identiteti, moško ali žensko, s podčrtaji (učitelj_ica, režiser_ka, zdravnik_ca) »pa pisci zajamejo cel spekter različnih spolnih identitet«. Skrivnostna moč podčrtaja nas torej zmore čudežno zakotaliti v svet modne, tako rekoč svetovljanske nebinarnosti. Mislil sem si svoje, tuhtal o vsiljevanju nenormativnosti, skrajne poljubnosti in neprikrite ideološkosti v zapisovanje slovenščine ... in pisal kot prej.

FOTO: Jure Eržen

Novo čudenje je prišlo kmalu: na pomlad pred osmimi leti je Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani odločil, da v spisih oziroma pravnih aktih in pravilnikih fakultete namesto moškega kot nevtralnega precej nasilno uporablja ženski slovnični spol. Razlage so govorile o uveljavljanju spolno občutljive rabe jezika in o tem, da uporaba ženskega slovničnega spola velja za katerikoli spol, s tako prakso pa naj bi se zmanjšal seksizem in uveljavilo načelo enakosti spolov.

Pomislekov, roganja in še drugačnih reakcij je bilo mnogo, a naključnim opazovalcem zadev ni preostalo drugega kot čudenje nad smelostjo protagonistov. Sam sem se zatekel k razlagi, ki ni povedala veliko novega: morje identitet se je v jeziku torej s prvim opisanim korakom prelilo v podčrtajno dvojino, le-ta pa v naslednjem v arbitrarno izbrano ednino. Hm.

Nova doba velikega jaza, čas do roba prignane samoljubnosti? Zgolj navadni egoizem oziroma egocentrizem. Smo zgolj s sebičnostjo lahko v besnem boju za vključujočnost? Pravzaprav se je treba vprašati bolj določno: kdo je komu dal pravico frivolno šariti po vsem tistem, kar imamo lepo zapisano v slovnicah in pravopisih? Sta lahko uzus in uborni jezikovni čut dovoljšen razlog za pravopisne spremembe?

Bi bilo mogoče sklepati, da nepričakovano in nenadno spreminjanje tradicionalne rabe prihaja iz vsiljenosti, od drugod – gre morda za vpliv angleščine, nekritično podleganje ideologiji prebujenstva? Ali pa je za vse, kar se zdi narobe, preprosto krivo neznanje ali slabo znanje slovenščine in njenih pravil, uborna jezikovna kultiviranost? O tem zadnjem nekaj govorijo tudi podpovprečni rezultati slovenskih dijakov pri bralni pismenosti v mednarodni raziskavi Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj Pisa pred štirimi leti. Česar se Janezek ne nauči, Janezek ne zna?

FOTO: Leon Vidic

In potem je prišel postpandemični čas. Za potrebe tega spisa se nisem natančneje lotil pregledovanja vsega dostopnega dokaznega materiala v tukajšnjem največjem referenčnem korpusu pisne slovenščine, a takole na pamet se mi zdi, da sem pred kakima dvema letoma in potem čedalje pogosteje v medijih začel videvati po mojem mnenju tuje zvenečo, vsekakor sumljivo rabo.

Trije naključni primeri iz zadnjih dni: »Fajon na srečanju MED9 pozvala h krepitvi sodelovanja tudi za stabilnost regije.« »Fajon na Japonskem o tesnejšem gospodarskem sodelovanju in Bližnjem vzhodu.« »Direktorica TVS Ksenija Horvat je prav tako izrazila zadovoljstvo, da je prišlo do kodeksa. Gonilna sila pri njegovem nastajanju je bila prav Todorovski, je razkrila.« Bi se lahko v izogib neujemanja osebka s povedkom in v prid splošni razumljivosti strinjali, da v prvih dveh primerih manjka ime Tanja, v tretjem pa Ilinka?

Je tudi v tem primeru treba upati, da raba, ki se je strahovito razpasla, ne bo postala sprejemljiva, tako rekoč uzakonjena, standardizirana?

Temu podobna upanja ne morejo biti naključen pojav, smo namreč v tistem posebnem času, ko se pripravljajo nova pravopisna pravila, in hkrati v času, ko se je očitno začela vnemati nova podalpska pravopisna vojna. Predlog pravil pravopisa, poimenovanega s številko 8.0, torej kot novo različico stare vednosti in urejenosti, ki ga pripravljajo v okviru pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU, delujoče na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, je nedavno naletel na nasprotovanje oziroma pomisleke Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU. Slednja »z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da trenutni predlog novega pravopisa ne dosega kakovostne ravni, ki jo pričakujemo od temeljnega normativnega priročnika, zato v sedanji obliki ni primeren za uveljavitev«, nasprotna, inštitutska stran je prepričana, da komisija širi »napačne in zavajajoče informacije«, češ da »besedilo Pravopisa 8.0 v celoti še ni bilo revidirano, saj je bila šele februarja 2026 izvedena končna javna razprava. O njej so poročali vsi slovenski mediji. Končna različica bo pripravljena po pregledu vseh pripomb in krovni redakciji.«

Kako se bo razpletlo, ta hip ne moremo vedeti, za novo izvršno oblast, ko jo bomo imeli, in nove parlamentarce pa imam predlog za zakonsko spremembo, ki bi odpravila kaos: veljavni zakon o javni rabi slovenščine zapoveduje, da je slovenski jezik uradni jezik Republike Slovenije, a ne pove, ne kateri slovenski jezik je to, ne katera slovnica in pravopis ga normirata. Zakonu manjka torej nujni dostavek. Zapišimo ga vendar že enkrat.