Kdo si upa iti 
skozi mesto?

Odhod Janeza Bohoriča s položaja predsednika uprave družbe Sava je bil pričakovan, čeprav se je z njim do konca neskončno dramatiziralo. A od zunaj je videti, da bi bilo verjetno za Bohoriča in dobršen del slovenskega gospodarstva bolje, če bi odšel prej; vsekakor lani, ko se je tudi upokojil. Takrat Merkur, ki globoko zajeda tudi v finančni imperij Save, še ni razpadal na celi črti in Bohorič, prekaljeni politik in gospodarstvenik, eden iz skupine old boysov, bi si lahko prihranil (lastno) priznanje, da je bil pri celotni zadevi kar preprosto ogoljufan. Če tako misli nekakšen starosta slovenskih menedžerjev, kaj naj si potem misli narod?

Bohoriču so nadzorniki na zadnji seji, kjer so ga tudi razrešili, dali jasno nalogo: pod poslovno poročilo Save za leto 2010 se bo podpisal on sam, še pred koncem tega leta, torej nemudoma, pa mora začeti tudi izterjavo »Kordeževega« Merfina. Torej družbe, ki je nekakšen Kordežev izum in s katerim naj bi potekal eden »najbolj transparentnih menedžerskih prevzemov v državi«, pa se je na koncu sesedel v slovensko tajkunsko prevzemarsko godljo, v kateri ne manjka znamenitih menedžerskih imen in tudi ne znamenitih bank, ki so jim pri poslu stale ob strani. Če se je ob Merkurju zamajala še Sava, potem lahko sledi le vprašanje, kdo bo na vrsti naslednji.

Časa za opletanje s frazami, da pač niso vsi vodilni direktorji enako plenili, ni več. Računi za razkošne menedžerske prevzemarske pojedine, ki so jih izdatno podpirale banke s poceni denarjem in jih dajale ljudem, ki so zastavljali predvsem svoj ugled, so visoki. In takšni nam bodo ostali. Aleksander Svetelšek, prvi med menedžerji (po funkciji namreč, ker je predsednik Združenja manager in za povrhu še vodi osrednjo naftno družbo v državi) in še kdo, sicer pravi, da je treba vprašati zlasti banke, zakaj so financirale določene prevzeme. To zanesljivo drži, a se je mogoče vprašati, ali ni tudi to vprašanje z zamikom? Ali pa lahko na gospodarske, finančne in tajkunske in podobne zlorabe deloma odgovorijo tisti, ki menijo, da pač časi konjunkture niso zavedli samo pohlepnih posameznikov, ampak tudi njihove nadzornike: tako tiste v obliki nadzornih svetov kakor nadzorni sistem države nasploh. In koliko lahko zdaj štejejo samokritične ugotovitve, da je eno biti nadzornik v času blaginje, nekaj povsem drugega pa v krizi in očitno nekaj nemogočega, če udarita kriza in divji prevzem podjetja skupaj. Tako rekoč nič.

Ali pa se iz tega niča vendarle lahko poraja zavedanje vseh v državi, da je treba uničevanje podjetij zaradi njihovega prevzemarskega in drugega hazardiranja zaustaviti in sankcionirati. In tistim, ki so dokazano nezakonito grabili, nagrabljeno odvzeti, če ga je kaj sploh ostalo. Vse več je vendarle pozivov nekontaminirane stroke in razumnikov, da je treba pravni državi vrniti njeno »delovno mesto«. Rajko Pirnat, donedavni dekan ljubljanske pravne fakultete in prvi pravosodni minister v samostojni Sloveniji, je na slovesnosti pred dnevom ustavnosti poudaril, da so za razpad vrednot sokrive tudi vsakokratna oblast in pravne institucije, ki so oblikovale sistem, če povzamemo, ki je dopuščal plenjenje ...

Morda se bo ob teh spoznanjih kaj vendarle premaknilo. In potem bomo rezultate detajkunizacije in vseh drugih tovrstnih zmag pravne države lahko šteli po tem, kdo se bo upal skozi mesto sprehoditi z dvignjeno glavo.