Klub si ne bo žagal veje

Je že tako, da je v slovenskem športu napočil čas, ko je zasedanje skupščine pomembnejše od dogajanja na igrišču. Pred dvema dnevoma so nekaj metrov od pisarne Olimpijinih hokejistov v bližnji sejni sobi črtali smernice ljubljanskega hokeja, na Dunaju pa so ta večer zmaji osvojili točko po 60 minutah hudega boja z močnim domačim moštvom, nato pa v podaljšku ostali brez zmage. Natanko 16. v sezoni je edino slovensko moštvo v EBEL izgubilo za en gol.

Toda prav za prihodnost v odprtem avstrijskem prvenstvu, za hokejsko Slovenijo v zadnjih letih edinem merodajnem klubskem tekmovanju, je bilo veliko bolj pomembno, kar se je na torkov večer dogajalo v Tivoliju kot pa ob Donavi. Letno zasedanje skupščine pa ni prineslo niti zapletov niti nepredvidenih scenarijev. V predsedniški vlogi je Mitjo Mejača nasledila Ditka Maučec, vodilna za trženje pri Telemachu, kar je povsem logično, saj gre vendarle za podjetje, ki se pojavlja ob Olimpijinem imenu in letno prispeva z naskokom največ denarja med vsemi poslovnimi partnerji ljubljanskega kluba. Škoda le, da v tako vidni vlogi ni bilo zadnja leta nikogar iz vrst glavnega pokrovitelja. A brez zasedanja skupščine ni moč premikati postavljene utrdbe.

Toda v slehernem športnem kolektivu gre pri izbiri predsednika za izraz spoštovanja, pri delovanju pa je precej pomembnejše direktorsko mesto. Še zlasti pri Olimpiji, kjer idejno zasnovo vseh ključnih potez ponuja in jo nato tudi izvaja Matjaž Sekelj. In seveda bo tudi v prihodnje tako, četudi večni nergači in »vsevedi« na tribunah ali v bližnjem športnem lokalu vedno znova umikajo stol omenjenemu funkcionarju – dasiravno brez kakršnekoli utemeljene zamisli o nasledniku. A že pogled čez Karavanke do Celovca ali Beljaka oziroma čez Obrežje do Zagreba razkriva, da tivolski klub po začrtani strategiji ta čas lahko deluje le ob Sekljevi navzočnosti.

O dolgovih, izplačilih, ribolovu v kalnem naj pač odločajo odgovorni organi, v Olimpijinem primeru so tudi zato nujne odprte karte z glavnim pokroviteljem, a zagotovo bo klub zadnji, ki bi sam sebi žagal vejo in se odpovedal vplivu v EBEL. Ohranja ga prav po zaslugi svojega direktorja, ki je obenem podpredsednik tega tekmovanja. In tudi če bodo na to mesto v prihodnje izbrali koga drugega, so dolgoletne naveze izjemnega pomena. Olimpiji bi se brez Seklja lahko hitro zaprla avstrijska vrata! Podobno je tudi v omenjenem Zagrebu.

Brez prijateljstva Damira Gojanovića, prvega operativca Medveščaka, in Seklja, ki je že na seznamu povabljencev spektakularne zagrebške premiere KHL v Areni za 15.000 gledalcev (27. t. m. proti Dinamu iz Moskve), ne bi bilo možnosti okrepitev tivolskega moštva iz vrst zdaj res mogočnih medvedov. Novih napak zaradi revanšizma in različnih pogledov na sanacijo, kot si jo je vrh slovenskega hokeja privoščil z umikom od svojega vplivnega moža v IIHF, v olimpijski sezoni zares ne potrebujemo.