Ko denar prši na vse strani

Med te sodijo, denimo, poteze Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, ki je pred leti držala v šahu vsakokratno vlado s tem, da je grozila s povišanjem premij, to pa je zaradi prevzema evra ogrožalo naš pristop k Evropi. Ali pa številne afere, ki so donedavna ravno tako pretresale Vzajemno in z njo vso državo. Kazale so, da del denarja, ki ga zbiramo za zdravljenje, odteka povsem drugam.

Druge težave so objektivne. Mednje sodi nezadovoljstvo evropske komisije, ki je ugotovila, da slovensko dopolnilno zavarovanje ni v skladu z evropskim pravnim redom. Skupni imenovalec teh težav je zasebni način zbiranja denarja za zdravljenje, nad katerim je zdaj zelo malo državnega nadzora, evropski pravni red pa zahteva, da ga sploh ni.

Evropska komisija pričakuje, da izenačimo zdravstvena zavarovanja z vsemi drugimi zavarovanji. To pomeni, da bodo imeli kapitalski interesi prednost pred vsemi drugimi, tudi pred zdravjem ljudi. Če bi prilagodili dopolnilno zavarovanje temu pričakovanju, bi lahko zdravstvene zavarovalnice višale premije, kolikor bi hotele (ali kolikor bi ljudje še lahko plačali), ves dobiček bi lastniki lahko porabili po svoje (zdaj le polovico, pa že to je moralno sporno) in kapitalskim rezervam zavarovalnic bi bilo treba omogočiti prosto pot na tvegane evropske trge, kjer bi denar bodisi oplemenitile bodisi - izgubile.

Izvirni greh našega dopolnilnega zavarovanja, na katero so se nacepili tako osebni pogledi zavarovalniških »tajkunov« kot v zadnjem času nezadovoljstvo evropske komisije, je v njegovem bistvu, v njegovi razcepljenosti. Dopolnilno zavarovanje - kot pove že njegovo ime - omogoča zgolj dopolnitev (doplačilo) javne storitve in je že zato na neki način javno. A ker je bilo dogovorjeno, da bo za ljudi prostovoljno in zasebno, veljajo za njegovo upravljanje povsem druga pravila kot za upravljanje javnega denarja.

Z leti se je pokazalo, da je zasebno upravljanje veliko bolj potratno kot javno. Za lastne stroške porabijo zasebne zavarovalnice od pet- do osemkrat večji delež zbranega denarja kot javna blagajna. Lani smo tako »izgubili« 53 milijonov denarja, zbranega za zdravljenje. Plače v nekaterih zasebnih zavarovalnicah so višje od plač ministrov in predsednika vlade. Nekatere zasebne zavarovalnice financirajo vrsto nenavadnih poslov in že zdaj izgubljajo denar, ki smo ga zbrali za zdravljenje, v tveganih naložbenih skladih. Pokazalo se je, da je tak dopolnilni zdravstveni sistem kakor vodovodna pipa, iz katere prši denar v vse smeri.

Ali je tako pri vsem zasebnem upravljanju denarja? Ali je misel o domnevno veliki potratnosti javnih uslužbencev le kost, vržena z namenom privatizirati nekatere službe, ki jih zdaj opravlja javni sektor in ki bi lahko prinašale (po vzoru zdravstvenih zavarovalnic) dobičke zasebnim izvajalcem? Ne zaradi kakovosti storitev, zaradi zakonodaje, ki je pisana na kožo zasebnemu sektorju in kapitalu. Vprašanja, ki za zdaj ostajajo brez odgovorov.

Bo pa odgovor vsekakor treba najti v nekaj dneh za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Lahko se prilagodimo Evropi in dopolnilno zavarovanje liberaliziramo, lahko pa ga kratko malo - odpravimo. In tako zagotovimo, da nam vsaj na tej točki ne bodo jemali našega denarja - zase. Morda se le tako lahko začne prava zdravstvena reforma.