Ko države zmanjka ali pa je preveč kratkovidna

Pred 153 leti je oblast razumela, zakaj potrebujemo nevladnike.

Objavljeno
28. september 2016 20.29
Goran Forbici, direktor CNVOS - Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij. Ljubljana, Slovenija 16.junija 2016. [Forbici Goran,CNVOS,direktorji,nevladne organizacije]
Goran Forbici
Goran Forbici

V prvih mesecih leta 1863 so bili v Ljubljani za gašenje požarov zadolženi dva magistratna uradnika, osem slug in devet mestnih delavcev. Ni se obneslo. Prepozno so prihajali na kraje požarov pa tudi malomarni so menda bili. Na magistratu so se zato odločili poiskati drugo rešitev, za opravljanje gasilske službe so zaprosili telovadno društvo Južni sokol in njihovih sto članov.

Vse drugo je zgodovina. Natančneje – nevladniška zgodovina. Za našo požarno varnost zdaj prvenstveno skrbi 1300 nevladnih organizacij – prostovoljnih gasilskih društev. V nevladnem sektorju jim družbo dela še 8000 športnih organizacij, 3700 kulturnih in umetniških, 600 upokojenskih ... Skupaj jih je več kot 27.000. Od majhnih lokalnih in popolnoma prostovoljskih do takšnih s par sto zaposlenimi z bogatimi programi in ogromno uporabniki. Zadnjih je sicer le za peščico, 90 odstotkov jih namreč nima zaposlenih. Največjo nevladniško moč tako pomeni milijonsko članstvo in več deset tisoč aktivnih prostovoljcev. Brez njihovega entuziazma preprosto ne bi šlo.

A čeprav so si v marsičem zelo različne, sta temeljna ideja in poslanstvo nevladnih organizacij še vedno enaka kot takrat, ko so se Sokoli odzvali klicu na pomoč ljubljanskega župana. Aktivne so povsod tam, kjer države iz teh ali onih razlogov zmanjka ali pa je preveč kratkovidna. Pa naj gre za socialo, kulturo, šport, zdravje ali politike. Ker, ja, vsaka država tako kot gasilce potrebuje tudi demokratično kritiko in aktivizem, saj tako kot nobena stavba ni imuna za ogenj, nobena oblast ni imuna za zablode.

Pred 153 leti je oblast na Kranjskem razumela, zakaj potrebujemo nevladnike in da se ji partnerstvo izplača. Danes, kot se je pred kratkim pokazalo ob naših neuspešnih prizadevanjih, da bi namesto za davek Rdeči križ lahko namenil več za pomoč socialno ogroženih, gasilci za boljšo opremo, je tako razumevanje pri oblasti precej šibkejše. Ker sicer ji gotovo ne bi bilo popolnoma vseeno, ali dobiček konča v žepih lastnikov podjetij ali pa ga humanitarna organizacija porabi za 38.000 litrov več mleka, prijatelji mladine pa za 35 dodatnih letovanj otrok, niti ji najverjetneje ne bi na kraj pameti padlo enačiti skladišč Rdečega križa in prostorov bank, kot so to na finančnem ministrstvu hladnokrvno storili pred tremi leti pri davku na nepremičnine, češ, saj se v obeh primerih uporabljajo za sprejemanje in obravnavo strank.

V takem »miselnem« miljeju potem ni presenetljivo niti to, da minister za javno upravo, pristojen tudi za nevladne organizacije, javno razlaga, da je treba njihovo število za polovico zmanjšati, njegovo ministrstvo pa že poldrugo leto menca z nevladniško razvojno strategijo, iz katere jim je uspelo porezati tako rekoč vse, kar je bilo res razvojnega, v njej pa poleg nekaj drobtinic pustiti le disciplinirajoče ukrepe.

Kakšna škoda, bi rekli Kranjci. Danes in pred 153 leti.

***

Goran Forbici je direktor CNVOS, Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij