Ko pride žetev

Bilo bi veliko in prijetno presenečenje, če bi vladajoča stranka stopila pred javnost in rekla: podprimo družinski zakonik, saj govori o pravicah otrok, tudi pri varčevalnih ukrepih družinam in materam ne nameravamo zmanjševati pravic, saj je to dolgoročno v najboljšem nacionalnem interesu. Še večje presenečenje bi bilo, če bi katoliška cerkev pritrdila SDS in evangeličanski cerkvi in bi rekla: naša družinska doktrina je civilizacijsko tako močna, da si lahko privoščimo širino tudi pri tegobah istospolnih družin, saj predpostavljamo, da otrokom res želijo dobro. V korist slovenskih družin se odpovedujemo privilegijem, zato želimo s svojim premoženjem enakopravno vstopiti v davčni sistem in deliti usodo naroda, ki je finančno v krizi. In bilo bi veliko presenečenje, če bi se oglasili »strici iz ozadja« in rekli: z redistribucijo družbenih dobrin in s privatizacijo je bilo v zadnjih dvajsetih letih nekaj zelo narobe, zato je splošni krizi primerno, da se dogovorimo za davčne prijeme, s katerimi bomo na račun premoženjsko bogatih zmanjšali razliko do socialno ogroženih Slovencev.

To se bržkone ne bo zgodilo; kar zadeva družinski zakonik, je vlak za vsaj leto dni že odpeljal. Nacionalne energije so se že pri napovedi prvih protikriznih ukrepov zgostile v psihološkem območju med strahom in njegovo sestro dvojčico, jezo. Nedeljski referendum ni pokazal dosti drugega kakor to, da se je Slovenija potiho skorajda že prelevila v veliko predmoderno družino, v klan, v domačijo. To so očitno prvi spoznali tuje trgovske hiše in tuji proizvajalci hrane, ki se že precej agresivno potegujejo za tržni delež svojih izdelkov bodisi s slogani o »zajamčeno slovenskih izdelkih« bodisi s slovensko reklamno dekoracijo, ki prikriva tuje poreklo izdelkov. Kapital kakor da je vstopil tudi že v sam nacionalizem in vladajoča politika s tradicionalno družinsko mentaliteto (in definicijo družine) se po pomoč in zaščito lahko obrne le na »domače« banke, te pa so skorajda bankrotirane prav zaradi »kapitalske ksenofobije«.

Tu pa je obrat, kajti vladajoča koalicija zagovarja neoliberalni protikrizni prijem, vse do vgraditve zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Za vse te ukrepe, ki sta jih na slovensko velikonočno mizo kot »slovensko potico« servirala Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, se je v resnici kot vodja prejšnje leve vlade zavzemal že Borut Pahor. Sindikati so referendumsko linčali vsak poskus uzakonitve strukturnih reform in vedno znova je glede varčevanja in reform šlo za isti očitek: saj bo treba, toda ne še zdaj in predvsem ne tako. SDS je v Pahorjevo krsto dobesedno ob vsaki priložnosti zabijala zlate žeblje in pred predčasnimi volitvami je imel Pahor zgodovinsko nizko podporo v javnem mnenju.

Slovenija je v pat položaju, ker bolnik želi biti zdravilec in ker je zdravilec pravi bolnik. Konfederacija sindikatov je ta teden pozvala vse sindikate, naj se nemudoma opredelijo za splošno stavko javnega sektorja in ustavijo namere vlade, ki k varčevanju pristopa s krampi in lopatami, nič pa noče slišati o orodjih in pripomočkih za varčevanje pri bogatih. Toda hkrati je Janša že dosegel, da so sindikati sami ponudili sodelovanje pri »podaljšanju zamrznitve rasti plač«. Kdo bo koga?

Ni naključje, da je premier Janša k sodelovanju najprej začel nagovarjati zdravnike, torej profesionalno skupino, ki slovi po stanovski neizprosnosti. V Nemčiji je bil pri varčevanju v zdravstvu med prvimi ukrepi ta, da so proizvajalce in dobavljavce zdravil prisilili v občutno znižanje cen. V Sloveniji skorajda nihče ne verjame, da je kaj takega mogoče. Že zato ne, ker je prvi simbol kapricioznega lobiranja in karierno-lobistične pristranskosti sam premier Janez Janša, in prihaja čas, ko bo žel, kar je sejal v opoziciji in zunaj nje.

Toda naj družbena primera ostane pri medicinski etiki. Pred petimi leti je Alain Badiou za potrebe francoskih volitev proti Sarkozyjevemu narcističnemu neoliberalizmu napisal manifest in v peti točki se je skliceval na Hipokratovo prisego: prvi je bolnik in vsakdo, ki prosi zdravnika za zdravljenje, mora biti deležen najboljšega pregleda in zdravljenja. Proračun bolnice ne more biti izgovor za socialno diskriminacijo.

Je to mogoče? Ne, ni! Ravno zato je treba postaviti tako zahtevo in pri njej brezkompromisno vztrajati. To je bilo sporočilo nedeljskega referenduma, in ker ga ljudje niso razumeli, bodo morali vedno znova stavkati. Bilo bi veliko presenečenje, če bi ljudje doumeli, da si z oportunizmom kopljejo lastni grob. Oblast to dobro ve, to dobro vedo tudi proizvajalci zdravil in oglaševalci »domačih« prehrambnih izdelkov.