Ko rastejo krila nasprotnikom Srbije

Proti Aleksandru Vučiću, predsedniku Srbije, že četrti mesec protestirajo množice v Beogradu in drugih srbskih mestih. V njem vidijo vir vseh težav. Zakaj je tako, je kompleksno vprašanje, odprava nezadovoljstva v državi še trši oreh. Veliko vlogo pri tem igrajo mediji.

Danes 49-letni Vučić vrhunsko obvlada komunikacijo z mediji. Prihaja iz novinarske družine, tudi službeno pot je leta 1992 začel kot novinar, a je po enem letu prestopil med politike. Med drugim je bil v času Miloševića minister za informiranje. Na oblasti je – kot minister, premier in zdaj predsednik – sedem let. Ves ta čas ima tesne stike z novinarji, pri čemer imajo vsi skupaj eno veliko napako, da nimajo mere. Kadarkoli v Srbiji vključiš televizijo, je na zaslonu Vučićev obraz, vse informativne oddaje se začnejo z njim, polni so ga tudi časopisi in drugi mediji. Težko je vedeti, koliko so mediji prisiljeni spremljati vsak njegov korak, koliko so servilni, koliko pa je to preprosto navada. A nezadovoljstvo ljudi izvira tudi od tod. Protestniki zahtevajo nacionalno televizijo »nazaj«. To je veliko bolj kompleksen fenomen, kot je videti na prvi pogled.

Že to, da predsednika »servirajo« kar naprej, ljudi iritira. Ko je bil premier, je bil v medijih glavni on in ne predsednik, zdaj, ko je predsednik, je zopet glavni on in ne premierka. Ljudje njegove vseprisotnosti »ne morejo več prenašati«, a ga vendarle gledajo. Gledajo ga tudi zato, ker je v Srbiji navada, da so televizijski zasloni prižgani nenehno in povsod. Predsednik to ve in uporablja. Vendar pri tem natančnem spremljanju ljudje opazijo marsikaj. Pripovedujejo o predsednikovih nekonsistentnih izjavah, drobnih lažeh, manipulacijah s podatki, opazijo zrežirane dogodke, ko ga, denimo, na kak dogodek spremlja množica avtobusov, v njih pa so ljudje, ki so se pripravljeni za sendvič in sok peljati kamorkoli, nekateri se tudi morajo, da sploh ohranijo službo ...



Vse skupaj še najbolj spominja na čas nekdanje Jugoslavije in predsednika Tita, vendar s pomembno razliko. Takrat je šlo večini ljudi dobro, lahko so »ljubili« velikega vodjo, zdaj pa v Srbiji večina težko živi. Nezaposlenost, nizki prihodki in še nižje pokojnine povzročajo revščino. Rešitev vidijo v tem, da predsednik in vsi njegovi ljudje odidejo. Kdo bo prišel na njihovo mesto, je vprašanje brez odgovora. Politiki, ki so vodili Srbijo pred Vučićem, so pokazali, kaj znajo, in morali oditi. Neke tretje, nove garniture ni videti. S protesti Srbija navidezno drsi v kaos, ki bo končan z volitvami. Če jih bo dobil Vučić – kar je kljub nezadovoljstvu ljudi možno, saj velikega avtoritarnega vodjo množice »ljubijo in sovražijo« hkrati –, bo nedotakljiv in šele takrat resnično velik.

A razlogov za proteste je seveda več in so globlji. Vojna in Natovo bombardiranje pred dvema desetletjema, nato pa še preobrazba lastnine so ekonomsko uničili Srbijo. Ena izmed največjih težav Srbije je, da mladi odhajajo iz države, kar bi lahko preprečili le z novimi delovnimi mesti. V zadnjih dveh letih je Srbija po dolgem času ponovno dosegla gospodarsko rast, odprla 200 novih tovarn, a v življenju ljudi se to še pozna.



Protesti utegnejo Srbiji škodovati na mednarodni ravni. Vtis kaotičnosti lahko odžene tuje vlagatelje, ki zdaj prihajajo z velikimi koraki in na katere pri gospodarski rasti stavi Srbija. Zanimivo je, da ničesar od tega protestniki ne omenjajo, čeprav v Srbiji tli strah, da jo bodo pokupili. A je to tudi razumljivo: tuja vlaganja so edini način, da država pridobi svež razvojni kapital.
Notranjepolitični zapleti ne koristijo Srbiji niti v mednarodni politiki. Kosovo kot tleče odprto vprašanje, neprijetno in morda nevarno za Evropo, na srbski strani zahteva močno stališče in kredibilnega vodjo. Protesti proti Vučiću in s tem Srbiji, ki jo predstavlja, jemljejo to kredibilnost. Nasprotnikom Srbije pa dajejo krila.