Ko vlada izgubi glavo

Fnančnemu ministru ni uspelo obraniti svoje linije, Di Maio in Salvini sta izsilila svoje.
Objavljeno
11. oktober 2018 10.00
Posodobljeno
11. oktober 2018 10.00
Di Maio mora mahati s temeljnim državljanskim dohodkom, po volitvah ga je popolnoma zasenčil Salvini.
FOTO: Maurizio Brambatti Ap
Besednjak med Italijo in Evropo je vse bolj zaostren, besedna vojna se stopnjuje. Predlog italijanskega proračuna za leto 2019, ki močno povečuje primanjkljaj že tako zelo zadolžene države, je vznemiril EU in finančne trge. Pa vendar, Italija ni Grčija. S svojo gospodarsko in politično težo, kot eno večjih gospodarstev Evropske unije in med šesterico ustanovnih članic skupnosti, je bistvena za evrsko območje in celotno sedemindvajseterico.
Ne vznemirja samo sedanji načrt vlade, ki predvideva primanjkljaj v višini 2,4 odstotka bruto domačega proizvoda, kar odstopa od idej pretekle vlade in od zavez do EU; gospodarskemu in finančnemu ministru Giovanniju Trii ni uspelo obraniti svoje linije, podpredsednika Matteo Salvini in Luigi Di Maio sta izsilila svoje. Gre tudi za širši kontekst vse bolj evroskeptične članice, ki z »vlado sprememb« Lige in Gibanja 5 zvezd ter projektom suverenistov pomika Italijo od ene najbolj proevropskih držav med tiste, ki hočejo razgraditi EU.
Čas volilnih kampanj je čas obljub in takrat sta Gibanje 5 zvezd in Liga obljubljali marsikaj: prva subvencioniranje državljanskega dohodka, druga enotno davčno stopnjo. Predvsem Di Maio, ki se mu pol leta po parlamentarnih volitvah podpora dramatično zmanjšuje – popolnoma ga je zasenčil Salvini, ta dominira na italijanskem in evropskem nebu – potrebuje zastavo temeljnega državljanskega dohodka. Zato je tako zmagoslavno mahal z balkona palače Chigi pred dnevi, potem ko je bil zlomljen odpor finančnega ministra. Populistično gibanje improvizira brez številk in brez konkretnih zamisli, Tria naj »samo poišče denar«. Kolikšna je cena manevra, mu ni mar. To je politika, ki sovraži številke, je te dni zapisal kolumnist milanskega Corriere, celotno breme odprtega spora z Brusljem sta prvaka vladnih strank preložila na ramena pristojnega ministra; on je tisti, ki naj obvladuje težavno ekvilibristiko. Medtem se famozni spread, to je razlika med donosnostjo nemških in italijanskih obveznic, nenehno povečuje in dosega nove rekordne številke.
Trk Italije z Evropo pa traja že dlje. Najprej je potekal na fronti priseljenske politike, sprva sta se verbalno spopadla Salvini in francoski predsednik Emmanuel Macron, sočasno sta polemizirala tudi Di Maio, ki je zagrozil z vetom proračuna EU, in pristojni komisar Günther Oettinger. Nato sta, med konferenco o migracijah na Dunaju, trčila italijanski notranji minister in njegov luksemburški sobesednik Jean Asselborn. Slednji je v intervjuju za Spiegel komentiral, da Salvini »uporablja metode in ton fašistov iz tridesetih let«. O Italiji kot »problemu za celotno evrsko območje«, ker »ni mogoče živeti z javnim dolgom čez 130 odstotkov BDP«, je govoril nadalje komisar za gospodarske in finančne zadeve Pierre Moscovici; v italijanskem kontekstu je omenil tudi »male mussolinije«.
Ostri toni se tačas nadaljujejo s predsednikom komisije Jean-Claudom Junckerjem: »Dejstvo, da sta se podpredsednika vlade začela umazano izražati o instituciji Evropske unije, pove veliko«. Salvini je nazadnje s sarkastično opombo udaril nazaj, se lotil »opotekajočega Junckerja«, ki bo »čez pol leta tako ali tako izginil s prizorišča«.
Paradoksalno je, da je Evropa, ki je bila za Italijo vedno dežnik – pogodba, konstitutivna za EU, je bila leta 1957 podpisana v Rimu – zdaj razumljena kot cokla. Gledamo merjenje moči med Italijo in komisijo, ustanovno članico, ki je tako rekoč epicenter populizma. Na obzorju je kritično etapa dialoga z Evropsko unijo, z rimskim glasovanjem o osnutku proračuna ta teden, preden bo dokument prihodnji teden poslan v bruseljsko komisijo. Konfrontacija se začenja. Šest mesecev pred evropskimi volitvami, s kampanjo, ki je videti na vrhuncu, se napoveduje še posebno oster spopad.