Koalicija rožnatih očal

S slovesnim podpisom koalicijske pogodbe je za vsaj nekaj časa zakoličena naša nova ekonomskopolitična geometrija. V primerjavi z nekaterimi predhodnicami ima Šarčeva vlada srečo, da prevzema oblast v Sloveniji v času, ko je gospodarstvo v še relativno dobri kondiciji, podjetja zaposlujejo, brezposelnih je vse manj. A po drugi strani so prav visoka rast, ta čas še relativno polna državna blagajna in visokoleteče predvolilne obljube politikov tudi velika javnofinančna past.

Porabniških apetitov v novi koaliciji petih strank s podporo Levice res ni malo in seznam novih zavez in želja lahko preseže javnofinančni okvir za najmanj eno, če ne dve milijardi evrov. Mimogrede, če bi bila v vladi NSi, bi bile številke in prioritete gotovo drugačne. Res pa je eno koalicijska pogodba, ki marsikaj prenese, nekaj drugega pa realna politika z nujnimi kompromisi, vprašanje je tudi še, kakšen bo doseg Šarčevih ministrov in svetovalcev na čelu z vplivnim Vojmirjem Urlepom.

Priprava rebalansa proračuna za prihodnje leto bo prvi resen test kredibilnosti in trdnosti prihajajoče vlade, predvsem pa premiera in njegovega zadržanega kandidata za finančnega ministra. Dejstvo, da premier odhajajoči finančni ministrici ob povabilu v vlado ni dal zagotovila, da bi ukrepe iz koalicijske pogodbe izvedli znotraj javnofinančnih zmožnosti in skladno s fiskalnim pravilom, je sicer slaba popotnica tej vladi. Ta je zdaj ujeta med velikimi pričakovanji sindikatov, upokojencev in javnih uslužbencev, upravičenim negodovanjem gospodarstva zaradi napovedanih višjih davkov ter prihajajočo realnostjo domače in svetovne ekonomije, kjer se povečujejo tveganja za neko novo krizo.

Na to pa Slovenija zdaj ni pripravljena. Niti z visokim javnim dolgom in zatiskanjem oči pred staranjem prebivalstva – še manj pa s koalicijsko pogodbo, ki je napisana, kot da je pred nami še deset let debelih krav.