Koga bi v Belo hišo izvolil Vladimir Putin?
Trump in Sanders vsak na svoji strani politične mavrice predstavljata ponižane in razžaljene ameriškega in svetovnega razvoja minulih desetletij.
Odpri galerijo
Predsedniški kandidat Bernie Sanders. Foto: Paul Ratje/Afp
Volilni zbori v Nevadi so samo en korak k izbiri demokratskega predsedniškega kandidata, še ena odlična uvrstitev demokratičnega socialista Bernieja Sandersa pa vendarle izpostavlja enega od obeh najvidnejših politikov ZDA, ki jima domnevno poskuša pomagati Rusija. Drugi je seveda republikanski predsednik Donald Trump, ki je zaradi takšnih očitkov iz zadnje predvolilne kampanje prestal dveletno preiskavo.
Videti je, da si Američani spet postavljajo napačna vprašanja. V visoko razviti demokraciji ne bi smelo biti pomembno, koga bi ruski predsednik Vladimir Putin raje videl v Beli hiši, saj bi se morale stranke skupaj bojevati za preprečevanje tujega vpliva na volitvah. Tisti, ki ne marajo ne sedanjega predsednika ne vermontskega senatorja, ki je medeni teden preživel v Sovjetski zvezi, bi se morali raje vprašati, zakaj se to ne dogaja – in zakaj vsakega od spornih politikov podpira toliko Američanov.
»The Donald« in Bernie vsak na svoji strani politične mavrice predstavljata ponižane in razžaljene ameriškega in svetovnega razvoja minulih desetletij. Gre za delavce ameriškega srednjega zahoda, ki so ostali na cestah zaradi dopuščanja nepravičnega kitajskega industrijskega vzpona, za mlade, ki si med šolanjem nabirajo gore dolgov, za vse, ki so se morali po izgubi delovnega mesta spopadati z zdravstvenimi zavarovalnicami. Celo razlike v desnem populizmu enega in levem drugega zbledijo ob podatku, da so mnogi k Trumpu prešli od prejšnjega demokratskega predsednika Baracka Obame.
Američani pa zdaj vendarle odločajo, ali se bodo proti ekscesom globalizacije bojevali s podržavljenji in visokimi davki ali s tradicionalno podjetniškimi rešitvami ene od zibelk kapitalizma. Zato bi si Trump, ki zagovarja zadnje, za svojega nasprotnika najbrž res želel Sandersa. Ruskemu predsedniku pa tako in tako pripisujejo zavzemanje za kogarkoli, ki bi še bolj destabiliziral voditeljico Zahoda.
Videti je, da si Američani spet postavljajo napačna vprašanja. V visoko razviti demokraciji ne bi smelo biti pomembno, koga bi ruski predsednik Vladimir Putin raje videl v Beli hiši, saj bi se morale stranke skupaj bojevati za preprečevanje tujega vpliva na volitvah. Tisti, ki ne marajo ne sedanjega predsednika ne vermontskega senatorja, ki je medeni teden preživel v Sovjetski zvezi, bi se morali raje vprašati, zakaj se to ne dogaja – in zakaj vsakega od spornih politikov podpira toliko Američanov.
»The Donald« in Bernie vsak na svoji strani politične mavrice predstavljata ponižane in razžaljene ameriškega in svetovnega razvoja minulih desetletij. Gre za delavce ameriškega srednjega zahoda, ki so ostali na cestah zaradi dopuščanja nepravičnega kitajskega industrijskega vzpona, za mlade, ki si med šolanjem nabirajo gore dolgov, za vse, ki so se morali po izgubi delovnega mesta spopadati z zdravstvenimi zavarovalnicami. Celo razlike v desnem populizmu enega in levem drugega zbledijo ob podatku, da so mnogi k Trumpu prešli od prejšnjega demokratskega predsednika Baracka Obame.
Američani pa zdaj vendarle odločajo, ali se bodo proti ekscesom globalizacije bojevali s podržavljenji in visokimi davki ali s tradicionalno podjetniškimi rešitvami ene od zibelk kapitalizma. Zato bi si Trump, ki zagovarja zadnje, za svojega nasprotnika najbrž res želel Sandersa. Ruskemu predsedniku pa tako in tako pripisujejo zavzemanje za kogarkoli, ki bi še bolj destabiliziral voditeljico Zahoda.
