Koga bodo ugriznile votle obljube

Razlika med vlado in »vprašljivimi« skladi je ta, da skladi dosledno izvajajo svojo politiko.

Objavljeno
11. junij 2019 06.00
Posodobljeno
11. junij 2019 06.00
Pričakovati od kapitalske družbe (Kad), da bo več prispevala v pokojninsko blagajno, pomeni zgolj, da bo manj ostalo za pokojninsko varnost prihodnjih generacij. KARIKATURA: Marko Kočevar
Potem ko je vlada Marjana Šarca prvo leto delovanja še lahko pozabila na finančno vzdržnost in delila darila volilnim skupinam, se je ob pripravi proračuna za prihodnji dve leti že zaletela v zid omejenih proračunskih sredstev.

Vlada je že popustila sindikatom javnega sektorja in masa plač javnih uslužbencev bo letos približno desetino večja kot lani, le nekaj manjšo rast bo proračun moral prebaviti tudi prihodnje leto. Kljub dobrim gospodarskim razmeram se povečujejo tudi izdatki za socialno varnost.

Darežljivost vlade se bo tej zdaj postopoma začela maščevati, ker bo premalo denarja za reševanje akutnih problemov, kot je, recimo, kadrovska stiska na posameznih področjih zdravstva. Resnici na ljubo kadrovske stiske pogosto niso zgolj finančne narave, ampak so posledica katastrofalne organizacije, ki se zaradi okorele sistemizacije delovnih mest samo še poslabšuje.
Vlada je tudi zamudila priložnost, da bi izpeljala korenito pokojninsko reformo. Mandat je začela z obljubami upokojencem o zvišanju odmerne osnove in polnem regresu upokojencem. A če hoče proračun vsaj začasno zadržati v vzdržnih okvirih, bo morala nekje vzeti ali pa požreti dane obljube.

Pričakovati od kapitalske družbe (Kad), da bo več prispevala v pokojninsko blagajno, pomeni zgolj, da bo manj ostalo za pokojninsko varnost prihodnjih generacij. Težava Kada je v tem, da na eni strani nima aktivnega financiranja, na drugi strani pa v portfelju prevladujejo »strateške« državne naložbe, ki jih ne more ne naložbeno in ne korporativno aktivno upravljati.
In tu pride na plan objava Marjana Šarca na družbenih omrežjih o (ne)prodaji Abanke, še posebej ne vprašljivim skladom. Šarec se je s tem spotaknil ob sklad Apollo. Lahko se ne strinjate s prodajo državnih podjetij skladom tveganega kapitala, a pri upravljanju večine velikih skladov tveganega kapitala je malo vprašljivega. Svojo politiko izvajajo dosledno. Praviloma od naložb, v katere vstopijo, pričakujejo od 15- do 20-odstotni letni donos. Ko tega z racionalizacijo, optimizacijo in drugimi ukrepi ne morejo več dosegati, je čas, da poiščejo drug izziv.

V podobnem položaju je zdaj tudi vlada Marjana Šarca. Obljubila je lepše čase, razdelila denar, zdaj pa bo morala pokazati, da je sposobna urediti zadeve, da porabljeni denar ne bo izpuhtel. V nasprotnem primeru se bo hitro začelo povečevati število volivcev, ki bodo vlado označili za vprašljivo.