Kohezijska enajsterica

Če se je v torek zdelo, da je premierka Bratuškova skupaj z ministrom Židanom odkrila formulo, kako rešiti enajst kohezijskih projektov, ki so tako pripravljeni, da bi jih s potrebnim začetnim sofinanciranjem lahko zagnali, se je ta rešitev sesula že v četrtek na izredni parlamentarni seji. In pristala pri temeljnem vprašanju – kdo naj te projekte začetno sofinancira, da bodo potem sploh lahko vključeni v črpanje evropskih sredstev. Ali občine ali država? Ali pa bi bilo treba vzeti tistim, za katere je jasno, da z izvedbo svojih projektov usodno zamujajo in rokov za končanje, ki jih zahteva Bruselj, preprosto ne bodo ujeli?

Sklepov, ki bi vlado ali občine zavezovali, da bodo ali eni ali drugi založili ta sredstva, niso sprejeli. Kakor da bi se zavedali, da bi v vsakem primeru, ali bi denar izsiljevali od države ali od občin, ravnali nezakonito.

Seveda to ni spodbudna popotnica za zdaj najbolj izpostavljeno kohezijsko enajsterico in njene projekte, s katerimi bi omogočili ali pitno vodo ali uredili infrastrukturo za odpadne vode. Kajti zdaj je jasno: če zanje ne bo sklenjenih sofinancerskih pogodb, ne bo črpanja. Seveda pa so in še bodo stroški, ki so jih imele občine, da so projekte z vsemi potrebnimi gradbenimi in okoljevarstvenimi dovoljenji, jamstvi, načrti in drugo dokumentacijo privedle do stanja, ko so postali »ready to go«.

Tudi na ministrstvih so menda intenzivno strgali in praskali za nekaj deset milijoni, ki bi bili dovolj za njihovo startno pozicijo. A tega denarja niso napraskali ne premierka, ne ministri, ne državni sekretarji in sekretarke. In seveda tudi ne župani. In tudi ne armade državnih uslužbencev, ki bi morali servisirati take projekte. Andreja Kert, državna sekretarka, odgovorna za črpanje od marca letos, je sama pred kratkim povedala, da nekateri uslužbenci že več mesecev ne naredijo nekih korekcij, iz katerih bi bilo mogoče napolniti neke druge razpise. In da ga ni junaka, ki bi jih v to lahko »prisilil«. V najslabšem primeru torej sredstev ne bodo našli in projekti, ki bi lahko računali še na kakšne ostanke iz stare perspektive (2007–2013) in se kot prednostni priključili na novo perspektivo (2014–2020), bodo izviseli. V Bruslju pa ostali naši nepočrpani milijoni.

Na poglabljajoči se kaos lahko še usodneje vpliva navadno politično trgovanje z dodeljevanjem »kohezijskih pravic«, kar je v času predvolilnih preigravanj lahko priročen manipulacijski material. A že lep čas se nam »maščujejo« take politično všečne poteze, storjene v začetni fazi zdaj iztekajoče se finančne perspektive (2007–2013), ko se je podpisovalo pogodbe z občinami za okoljske projekte preprosto tako, da se jih ne da razveljaviti. Kar je bila seveda napaka. Itd.

V kratkem in zato toliko bolj mrzličnem predvolilnem času lahko pričakujemo, da se bo nabor všečnih, a legalno sumljivih predlogov samo nadaljeval. Zato je morda celo dobro, da imamo v Bruslju zamrznjenih 185 milijonov evrov. Tako se lažje zavedamo, da ta sredstva niso samopostrežna.