Koliko Evrop obstaja?
Obstajata dva vhoda v palačo, eden je namenjen razvitim, drugi pa tistim, ki jim pogubno primanjkuje kapitala.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
O Srbiji pravijo, da je Kitajski odprla vrata proti Balkanu. Hrvaška naj bi bila za azijsko silo most proti srednji Evropi. Torej bi lahko bila Slovenija stopnica za kitajski vzpon do srca razvite EU. In tako bo vsaka država na zemljevidu, ki ga ima pred seboj politično vodstvo v Pekingu, dobila svojo funkcijo v procesu gradnje »pasu in poti«.
Kitajska taktika je: na evropskih tleh vzpostaviti takšno sestavljanko, da si nobena od držav preprosto ne more dovoliti, da ne bi bila del te velike slike. Če se bo kdo temu upiral, se bo znašel obkoljen s sosedi z vse polno kitajskimi zvezdicami. Nič več ne bo vprašanje, zakaj je Evropa dopustila Kitajski, da prodre globoko v njeno notranjost, ampak zakaj nismo tudi mi izkoristili zgodovinske priložnosti, da bi Kitajcem prodali kakšno tovarno ali morda pristanišče – vsaj nekaj? Če že nič drugega, sami sebe.
Če si projekt »pasu in poti« predstavljamo kot palačo, bomo hitro opazili, da ima dva vhoda. Eden je namenjen razviti Evropi, drugi pa tistim, ki jim pogubno primanjkuje kapitala.
In medtem ko se na prvem vhodu kitajski in evropski voditelji pogovarjajo o dvosmerni »svilni cesti«, enakopravnem dostopu do trga in spoštovanju pravice do intelektualne lastnine, na drugem vhodu že plapolajo zastave Huaweia, Hisensa, CRBC in drugih kitajskih družb, ki so pripravljene vskočiti v razvojni in finančni vakuum, nato pa morda tudi v socialni in politični tistih držav, ki rešitev zase ne najdejo več v EU.
Vsakič, ko na evropska tla stopi kitajski premier, se moramo vprašati, koliko Evrope obstaja? Pa tudi, po katerih merilih se med seboj združujejo in po katerih vse bolj oddaljujejo druga od druge ter Kitajski dopuščajo, da med njimi gradi cesto in okoli njih ovija pas, pri tem pa daje vsem vedeti, da so zgolj delčki sestavljanke, ki jo ona tako potrpežljivo ustvarja. Vse do najmanjše podrobnosti.
Kitajska taktika je: na evropskih tleh vzpostaviti takšno sestavljanko, da si nobena od držav preprosto ne more dovoliti, da ne bi bila del te velike slike. Če se bo kdo temu upiral, se bo znašel obkoljen s sosedi z vse polno kitajskimi zvezdicami. Nič več ne bo vprašanje, zakaj je Evropa dopustila Kitajski, da prodre globoko v njeno notranjost, ampak zakaj nismo tudi mi izkoristili zgodovinske priložnosti, da bi Kitajcem prodali kakšno tovarno ali morda pristanišče – vsaj nekaj? Če že nič drugega, sami sebe.
Če si projekt »pasu in poti« predstavljamo kot palačo, bomo hitro opazili, da ima dva vhoda. Eden je namenjen razviti Evropi, drugi pa tistim, ki jim pogubno primanjkuje kapitala.
In medtem ko se na prvem vhodu kitajski in evropski voditelji pogovarjajo o dvosmerni »svilni cesti«, enakopravnem dostopu do trga in spoštovanju pravice do intelektualne lastnine, na drugem vhodu že plapolajo zastave Huaweia, Hisensa, CRBC in drugih kitajskih družb, ki so pripravljene vskočiti v razvojni in finančni vakuum, nato pa morda tudi v socialni in politični tistih držav, ki rešitev zase ne najdejo več v EU.
Vsakič, ko na evropska tla stopi kitajski premier, se moramo vprašati, koliko Evrope obstaja? Pa tudi, po katerih merilih se med seboj združujejo in po katerih vse bolj oddaljujejo druga od druge ter Kitajski dopuščajo, da med njimi gradi cesto in okoli njih ovija pas, pri tem pa daje vsem vedeti, da so zgolj delčki sestavljanke, ki jo ona tako potrpežljivo ustvarja. Vse do najmanjše podrobnosti.
