Končno za mizo

Slovenija si je za pet milijonov evrov na svetovni razstavi Expo v Milanu za pol leta kupila mesto za mizo velikih. Po dveh desetletjih tehtanja se je država naposled opogumila, da bo svoje nesporne lepote, ki se jih da trendovsko uživati z aktivnim preživljanjem prostega časa, predstavljala v nekem umetnem in začasnem središču sveta. Vložek je država sredi največje eksistencialne krize le stežka napraskala, a se ji bo povrnil. Tehtanje in odlašanje pred odločitvijo, ali se sploh splača na Expo, je sicer tipično nestrateško brez kančka vizionarstva vladajočih elit, tudi ko so kvote povsem v prid neznanemu palčku.

Slovenija je šla v Milano po prepoznavnost in samopotrditev, ki ju precej sramežljivo išče že več kakor dve desetletji. Zato je bila njena predstavitev nič drugega kakor klasična turistična PR-kampanja. A menda precej učinkovita, da ne bo pomote. Z radoživo energijo je navdušila. Kaj je predstavljala oziroma kaj bi še morala, je bilo pravzaprav brezpredmetno, če pa je skorajda vso pozornost ukradla – zelena nalepka v obliki srčka z napisom I Feel Slovenia. Kar je sicer lahko v poduk tistim, ki bi zahtevnost oglaševalskega predstavljanja države radi enačili z jedrsko fiziko. Slovenija ni prepoznavna med velikimi, zato je bil Expo v njeni neposredni bližini nekaj najboljšega, kar se ji je lahko zgodilo od njenega nastanka. Za ugled in prihodnost, ki pa ji je svetovna razstava seveda ne bo zagotovila.

Letošnji Expo se je ukvarjal s hrano in njeno trajnostno ter pravično delitvijo po vsej zemeljski obli. Zaradi tega je bil odbijajoč s prvim korakom v 110 hektarjev velik Disneyland za odrasle. In zelo navdušujoč, ko se je pozabilo na svetovno lakoto. Expo namreč še nikoli v dolgi zgodovini ni bil tako paradoksalen. Na vest naj bi trkal o hrani, medtem ko so za potrebe razstave najprej zabetonirali kmetijska zemljišča na robu prestolnice Lombardije. Vrata je odprl korporacijam, ki so eni evropskih velesil sploh omogočile, da ustvari svet v malem. Njegov koncept ne more biti bolj preživet in je zastrašujoče ogledalo našega časa. Italijani so ga ustvarili s stroški, ki so brez nadzora zbezljali v nebo, s korupcijskimi aferami in brez načrta, kaj bo z Disneylandom, ko bodo vsi odšli.

A to še zdaleč ni najhuje. Prav hrana je namreč naredila Expo privlačnejšega kot kadar koli. Več kot 21 milijonov navdušenih lakotnikov je po ure stalo v vrstah za kanček (pre)drage hrane tisočerih okusov. Brez samorefleksije ali slabe vesti, da so zgolj v imaginarnem svetu, milijardam drugih pa ostane zgolj realnost, ki prinese tudi stradanje. Z vsakim grižljajem so si sami sebi jemali kritiko do zasnove Expa. Največja zmota bi bila, če bi mu pripisali moč za spreminjanje sveta. To lahko počnemo tudi v preostali polovici leta. Tako ostaja le še nehumano drag šov. In tega je na Expu v preobilju. Le predstavljamo si lahko, kaj bo Dubaj ponudil leta 2020.