Korenček in palica

O Komisiji za preprečevanje korupcije je bilo v zadnjem času prelitega že veliko črnila, morda celo kakšna kaplja preveč. Ne glede na to, da je bilo tej instituciji že v zasnovi njenega delovanja določeno, da bo razburjala javnost, jezila politike, v zadrego spravljala državne uradnike in morda koga spravila pod kazenski pregon. Kar se je ves čas njenega delovanja res dogajalo. Domet komisije sta občutila tudi prvokategorna politika Janez Janša in Zoran Janković.

Gotovo pa ni bilo mišljeno, da bo KPK dvigala prah zaradi same sebe. Da bo udarna novica spor znotraj senata komisije, da bo predmet polemik njen predsednik, da se bomo mediji ukvarjali s plačami njenih uslužbencev in se spraševali, kakšni so motivi njihovega spreminjanja. Ter ugibali, zakaj jo uslužbenci pospešeno zapuščajo, zakaj se je njen ugled v državi zmanjšal in podobno.

V času, ko se kar vrstijo afere politikov in profesorjev na visokih položajih v državi, bi močno in zaupanja vredno KPK še kako potrebovali. Komisija bi morala delovati kot steber stabilnosti, kot institucija, ki zagotavlja uveljavljanje integritete političnih akterjev, preglednost delovanja javnih uslužbencev, nepodkupljivost nosilcev oblasti. A žal ni tako. Vodja slovenske veje nevladne organizacije Amnesty International dogajanje v zvezi s KPK opisuje kot burlesko.

Njen predsednik Boris Štefanec preprosto ne more uživati ugleda javnosti; kako bi pa ga, če ga do imenovanja na položaj 1. aprila (ha!) 2014 ni poznal nihče, razen sokrajanov v Murski Soboti, šahistov in kolegov iz zelene lovske bratovščine. Na funkcijo ni prinesel strokovnega ali osebnega ugleda, saj si ga v anonimnosti, kot javnosti povsem neznan odvetnik v Murski Soboti, niti ni mogel pridobiti.

Vile sojenice novemu senatu komisije, imenovanemu po predčasnem odhodu predhodnikov Gorana Klemenčiča, Roka Praprotnika in Liljane Selinšek, niso bile naklonjene. Najprej je predsednik Pahor v zadregi priznal, da je imenovanje Štefaneca podpisal s cmokom v grlu. Nato se je izkazalo, da je novi predsednik tik pred imenovanjem izstopil iz Stranke Zorana Jankovića. Ko na številne pozive k odstopu tega ni hotel storiti, sta to iz protesta storila člana senata Darko Stare in Jurij Ferme, senat pa je deloval kot one-man-band.

Zdaj razmere niso veliko boljše, le da sta v senatu dva, poleg Štefaneca še njegov namestnik Igor Lambergar, druga namestnica Alma Sedlar pa je na bolniški in odrezana od odločanja ter sama v postopku pred KPK, prepričana, da se ji Štefanec maščuje, ker je opozorila na po njenem mnenju nezakonito ravnanje predsednika.

Nikakor ni prav, da se težave na KPK poenostavijo na konflikt med dvema človekoma, saj, kot kaže, eden predvsem opozarja na domnevne nepravilnosti, drugi pa uveljavlja vso moč, ki mu jo zagotavlja funkcija predsednika. Ne le s postopki v imenu komisije, ampak celo z uvajanjem nove sistemizacije delovnih mest, prek katerega se bodo plače nekaterim v KPK lahko zvišale, drugim pa znižale. Korenček in palica, torej.