Kralj je sestopil, trgovina cvete

V Rimu je najprej sestopil kralj cerkvene države, Benedikt XVI., bilo je predlanskim. Svet se je stresel, ko se je zgodilo. Na silvestrovo je s prestola v nekoč papeški palači na Kvirinalu sestopil še kralj posvetne države Giorgio Napolitano. Pričakovano, saj je star že devetdeset let, utrujen, naveličan cirkusa. Prvi v zgodovini republike je bil izvoljen dvakrat, vsaj trikrat je reševal državo pred kaosom.

Kardinali so v Sikstinski kapeli v Vatikanu izvolili Frančiška, Benediktovega naslednika, ki ustvarja novo, očiščeno podobo svoje firme. V rimski kuriji ga ne marajo, kajti lotil se je tudi zdravljenja nalezljivih bolezni, ne samo pleskanja pročelja, kar so mu prvotno namenili. Izpod preprog pometa nesnago, iz omar padajo okostnjaki, v blagajnah se pojavljajo skrite neslutene vsote. Stara garda godrnja o revoluciji, domnevno mlada garda (tudi mladi kardinali so stari) ustanavlja gibanje za zaščito papeža in njegovih reform.

V palači Montecitorio, tam je imela sedež kurija, preden so Italijani v 19. stoletju nagnali papeža in kardinale za vatikansko obzidje, bo predvidoma konec meseca tisoč elektorjev igralo vlogo kardinalov. Volili bodo Napolitanovega naslednika. Težko bodo našli koga, ki bi ponovil Napolitanovo izjemno, odločilno vlogo posrednika, pogajalca. Za marsikoga tudi spletkarja, vsekakor pa politika, ki je devet let hodil po robu, pa nikoli zares stopil čezenj. Kljub omejenim polnomočjem predsednika republike je spretno sprožal krize in jih tudi razpletal.

Pomagal je Angeli Merkel odnesti pri Italijanih vsemogočnega, za Berlin in Bruselj pa motečega Silvia Berlusconija. Zato so Berlusconijevi mediji ob novem letu z olajšanjem ugotavljali, da Napolitano naposled odhaja. Pripeljal je vsepovsod hvaljenega Maria Montija, ki se ga zdaj nihče več ne spomni. Napolitanov izum je bila vlada vseh barv, ki vlada že tretji močno skrajšani mandat. Pomagal je svoji stranki, da se je zavihtela na oblast, pa se tudi to ni obneslo, ker tudi Potemkinove vasi niso več, kar so bile. Pripeljal je ali pa je vsaj dovolil, da so iz Firenc pripeljali Mattea Renzija, najmlajšega in najmanj izkušenega premiera v zgodovini republike, ki bi bil rad Berlusconi z levega konca.

Zdaj se začenja čas pred konklavom na vrhu posvetne rimske države. Napolitano je dokazal, da predsednik lahko stori marsikaj, če se znajde in če obvlada svoj posel.

Kaj vse se ta čas dogaja v zakulisju, pod mizami, v skrivnih ložah, med na videz nepomembnimi skupinami, ki trgujejo z velikimi vsotami, navadnim smrtnikom ni znano. Da sta glavna trgovca premier Renzi in padli, pravnomočno obsojeni, samo na videz na smetišče odvrženi Berlusconi, je jasno. Da morata oba trgovati tudi vsak na svoji strani, pa še bolj.

Slišati je, da sta se pogodila o formuli, ki bi omogočila zmago Renzijevega kandidata, kdorkoli že bo, hkrati pa zakon prilagodila Berlusconiju in nekdanjega viteza vrnila na sceno v vsem blišču. Tudi z dovoljenjem za ponovno volilno kandidaturo. V Italiji so pravnomočno obsojenim hudodelcem vrata v hram demokracije zaprta. Za Berlusconija iščejo stranske poti in stranska vrata.