Kratek rok
Utiranje poti v politiko na državni ravni za Marjana Šarca vsekakor ni lahko.
Odpri galerijo
Levica ni ne v programu ne v načinu delovanja prav blizu nobeni drugi stranki. KARIKATURA: Marko Kočevar
Lahko je kritizirati tiste, ki sprejemajo odločitve. Lahko je volivcem obljubljati blaginjo. Veliko težje pa je sprejeti odgovornost. Tako nekako bi lahko strnili odzive večjega dela peterčka po tem, ko jim je Levica sporočila, da v španovijo z njimi ne gre.
Utiranje poti v politiko na državni ravni za Marjana Šarca vsekakor ni lahko. Dvakrat se mu je ponovila podobna zgodba, ko so ure in ure sedeli, se pogovarjali, usklajevali, in ko je že vse kazalo, da so našli za vse sprejemljive kompromise, se je šesti potencialni partner, ki je v pogajanjih iztržil spodobne koncesije, zahvalil za sodelovanje. S to razliko, da Levica vrat ni povsem zaloputnila, temveč je pustila priprta za projektno sodelovanje.
Tako kot je bila razumljiva odločitev vodstva NSi, ki bi pred svojimi člani težko upravičilo povezovanje z levo sredino, ko pa je na volitvah vendar zmagala njim nazorsko veliko bližja SDS, ki bi morala prva dobiti priložnost za sestavljanje vlade, je razumljiva tudi poteza sveta stranke Levice. Njeni člani in volivci zagotovo ne bi nagradili sodelovanja v koaliciji, ki še kar vzdržuje ograjo na meji in bo najbrž prodala NLB, za povrhu pa namerava še večati obrambne izdatke v skladu z mednarodnimi zavezami.
Levica ni ne v programu ne v načinu delovanja prav blizu nobeni drugi stranki, kot del izvršilne oblasti pa bi se prej ali slej srečala z realnimi omejitvami vodenja države. Bistveno lažje se je deklarativno zavzemati za višje plače in pokojnine kot potem v državni blagajni zagotoviti denar zanje.
Analitiki morebitni manjšinski vladi napovedujejo kratko življenjsko dobo, a tudi če bi Levica polnopravno vstopila vanjo, njen rok trajanja ne bi bil bistveno daljši, saj so razlike v stališčih v šestorčku enako velike, ne glede na obliko povezovanja.
Utiranje poti v politiko na državni ravni za Marjana Šarca vsekakor ni lahko. Dvakrat se mu je ponovila podobna zgodba, ko so ure in ure sedeli, se pogovarjali, usklajevali, in ko je že vse kazalo, da so našli za vse sprejemljive kompromise, se je šesti potencialni partner, ki je v pogajanjih iztržil spodobne koncesije, zahvalil za sodelovanje. S to razliko, da Levica vrat ni povsem zaloputnila, temveč je pustila priprta za projektno sodelovanje.
Razlike v stališčih v šestorčku so enako velike, ne glede na obliko povezovanja.
Tako kot je bila razumljiva odločitev vodstva NSi, ki bi pred svojimi člani težko upravičilo povezovanje z levo sredino, ko pa je na volitvah vendar zmagala njim nazorsko veliko bližja SDS, ki bi morala prva dobiti priložnost za sestavljanje vlade, je razumljiva tudi poteza sveta stranke Levice. Njeni člani in volivci zagotovo ne bi nagradili sodelovanja v koaliciji, ki še kar vzdržuje ograjo na meji in bo najbrž prodala NLB, za povrhu pa namerava še večati obrambne izdatke v skladu z mednarodnimi zavezami.
Levica ni ne v programu ne v načinu delovanja prav blizu nobeni drugi stranki, kot del izvršilne oblasti pa bi se prej ali slej srečala z realnimi omejitvami vodenja države. Bistveno lažje se je deklarativno zavzemati za višje plače in pokojnine kot potem v državni blagajni zagotoviti denar zanje.
Analitiki morebitni manjšinski vladi napovedujejo kratko življenjsko dobo, a tudi če bi Levica polnopravno vstopila vanjo, njen rok trajanja ne bi bil bistveno daljši, saj so razlike v stališčih v šestorčku enako velike, ne glede na obliko povezovanja.
