Kri in beseda

Ko je Aleksis Cipras po zanj nadvse uspešnih volitvah dejal, da so on in njegovi pripravljeni krvaveti za grško dostojanstvo, je povedal nekaj velikega, toda hkrati brezkompromisnega in radikalnega. Zmaga njegove Sirize je pomenila preplah na svetovnih trgih in donos do dospelosti grške desetletne obveznice se je to sredo povzpel nad deset odstotkov, kar je stopnja, pri kateri se ni več mogoče vzdržno zadolževati. Finančna katastrofa, torej. Ali pa tudi ne, odvisno od tega, kako bo novi premier postavil koncept reševanja države ali kako bo ljudi in evropske države prepričal o pomenu in doslednosti v nameri »krvaveti« za grško dostojanstvo. To inovacijo zdaj opazuje ves svet.

V Ciprasovi retoriki je veliko revolucionarnega. Nekaj tega duha je pokazal že v začetku tedna, potem ko je prisegel in se je spotaknil ob EU, češ da ga kot grško vlado ni nič vprašala glede novih gospodarskih ukrepov proti Rusiji, ki da jim kot levičar nasprotuje. Na uradih je spet zaposlil čistilke, ki so bile zaradi varčevalnih ukrepov odpuščene. Potem je ustavil privatizacijo pristanišča v Pireju, po katerem se stegujejo Kitajci. O političnem vplivu, točneje, o moči države, ki jo kaže navzven, je res težko reči kaj več od tega, kar vidimo iz dnevnih dogodkov, toda vidimo vseeno nekaj in to »nekaj« deluje ne le na finančnih trgih, temveč tudi v prvih političnih razmislekih držav članic EU. Cipras natanko ve, da ima EU veliko razlogov za prožnost, da ne rečemo popustljivost, v dogovarjanju o reprogramiranju grških dolgov, za katere je mala Slovenija dala poroštvo v vrednosti krepko čez milijardo evrov. Ni pa se še javno izjasnil, ali bo vztrajal pri radikalni zahtevi, da je treba Grčiji večji del dolgov odpisati, ali jo bo postavil na hladno. V svojih predvolilnih obljubah je zadrsal po zelo tankem ledu.

Resni nemški mediji imajo Ciprasa za levega populista in k temu je precej pripomogel sam, ko je na primer upokojencem obljubljal trinajsto pokojnino oziroma božičnico in podobno. Ni dobro dajati obljub, za katere dobro veš, da jih ne boš mogel izpolniti. V predvolilnih kampanjah je dražil evropsko trojko, ki jo je v Atene povabila sama Grčija. In imel je prav, vsaj poanta se zdi prava, kajti evropski finančni sistem je Grke spravil pod raven človeškega dostojanstva, javno šolstvo, zdravstvo in socialni sistem so se tako rekoč razsuli in jih nazaj lahko vzpostavi le tako radikalna politična skupina, kakršna je Siriza. Zdi se, da si je finančni minister Janis Varufakis – v nasprotju s Ciprasom – ustvaril precej bolj jasen koncept realističnih dejanj za dosego cilja, ki je pravilen. A prožnost EU in finančnih institucij je in bo omejena s temeljno dolžniško zavezo, ki jo v Nemčiji zdaj ponavljajo kot mantro: kar si izposodiš, moraš tako ali drugače vrniti.

Tu so prve meje »dostojanstva«, za katero je vredno krvaveti, toda glavobol, ki je v prihodnje verjetnejši kot pretakanje krvi, je bolj prozaičen in profan, podobno kot prisega, ki je Cipras v nasprotju s prejšnjimi navadami ni hotel dati pred vodjo Grške pravoslavne cerkve, temveč le pred predsednikom države Papuljasom. Zato se pred Ciprasa in Sirizo – to pa je pomembna lekcija za vse krizne države, s Slovenijo vred – postavlja vprašanje ravnovesja med socialnimi ideali, podprtimi z željami, in realnostjo, ki stoji pred državami kot nepremični zid. Za ideale socialne države in spoštovanje dostojanstva ljudi, v katero so zajete temeljne človekove pravice, se je vredno postaviti, če je treba, tudi brezkompromisno.

Mnogi Grki pa so tudi novinarjem povedali, da je Siriza obljubljala veliko, celo veliko preveč, in da so razočaranja neizogibna. Zavedajo se, da živijo v državi, kjer je korupcija nenormalno razvejena, in da ne morejo pričakovati suverenih rešitev, dokler ne pometejo pred domačim pragom. Grčija, namigujejo, nima le finančnega problema, temveč tudi problem notranje suverenosti. Če Cipras ne bo ugriznil v to jabolko, dolgoročno pri svojih zahtevah do trojke in EU nima pravih možnosti. Gunter Krichbaum, predsedujoči evropskemu odboru v nemškem Bundestagu, poroča FAZ, je glede programa pomoči Grčiji že dejal: »Nismo na bazarju,« in poudaril, da glede zavez in dogovorov o njihovih izpolnitvi ni veliko rezervnega prostora. Toda nekaj je gotovo. Če bo Cipras doma opravil s korupcijo in obdavčil bogate, ki so se doslej izmikali davkom, če bo zagotovil delovanje pravne države, ga bo EU morala vzeti resno.