Kristalna noč 2.0

Državi, ki je že davno izgubila svojo suverenost, so ugrabili sedanjost in ji vzeli prihodnost.

Objavljeno
11. november 2012 19.00
GREECE-FINANCE-ECONOMY-PUBLIC-DEBT-STRIKE
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Tri leta brutalnih varčevalnih ukrepov so uničila Grčijo in njen način življenja. Vsiljeno varčevanje, množična odpuščanja, sistematizirana razgradnja (ostankov) socialne države in privatizacija vsega javnega so državi, ki je že davno izgubila svojo suverenost, ugrabili sedanjost in ji – predvsem mlajšim generacijam – vzeli prihodnost. Nič več ne bo tako, kot je bilo. Le da tukaj in zdaj tudi sanje niso več dovoljene. Grčija je padla, kot da bi izgubila v vojni. A brez izstreljenega naboja in brez možnosti, da bi se sploh lahko začela braniti.

V slogu:

»Oprostite, odpuščeni ste.«

»Oproščeno.«

Vsak »ukrep mednarodne pomoči« se je vedno znova izkazal za pogubnega. Vse ekonomske napovedi za napačne. Bolj ko so Grki »zategovali« pas, bolj je naraščal dolg. Javni in zasebni. Bolj ko se je država krčila, huje je bilo. Bolj ko se je ravnalo po tujem diktatu, bliže je bila končna postaja, imenovana tretji svet. Trojka finančnih tiranov je že zdavnaj izgubila kakršno koli kredibilnost, a stare grške politične in ekonomske elite, ki so dobesedno ukradle državo, se v lastnem eksistencialnem krču še naprej trdno oklepajo svojih bruseljskih, berlinskih in pariških pokroviteljev ter kreditodajalcev. Ali kot pravi Gianis Dragasakis iz Sirize, koalicije levih strank, ki bi na morebitnih predčasnih volitvah postala najmočnejša politična sila v državi: »S prvim memorandumom smo dobili balkanske plače. Z drugim smo dobili socialni sistem vzhodne Evrope. S tretjim memorandumom smo postali država tretjega sveta.« S četrtim bo Grčija postala Azija v Evropi. Vzhod, ki je zahodno.

Takšna sprega mednarodnih finančnih trgov, njim podjarmljenih evropskih institucij in propadlih grških politikov sumljivih poslovnih navad je usodno razkosala državo in družbo. Zdaj pa vse močneje udriha tudi po najstarejši svetovni demokraciji, ki nikakor ne umira le od starosti. Ne le z aretacijami novinarjev, ki razkrivajo resnico o (ne le) političnih elitah, temveč predvsem s srhljivim širjenjem neonacizma, ki je z vstopom Zlate zarje v helenski parlament postal legitimna politična praksa. To je uličnim neonacistom omogočilo, da po Atenah nekaznovano, marsikdaj celo v sodelovanju s policijo in sredi belega dne, pretepajo in lovijo priseljence, geje in vse, ki ne mislijo, da je bil Adolf Hitler pozitivna zgodovinska osebnost, in za zabavo ne poslušajo napevov antisemitskega benda Pogrom, najbolj priljubljene glasbene skupine med pripadniki Zlate zarje. Ta je, mimogrede, zdaj že tretja najmočnejša politična sila v državi, v pretepih pa sodelujejo tudi njeni poslanci. Grčija je že doživela svojo Kristalno noč, demokratične (?) evropske institucije pa glasno molčijo. Je november 2012 = november 1938?

Neoproščeno.