Krize se ne rešuje s simboli

Evropa mora pohiteti s pragmatičnimi rešitvami za gospodarstvo in državljane.

Objavljeno
07. april 2020 22.11
Posodobljeno
07. april 2020 22.19
Francoski finančni minister Bruno Le Maire med premorom na videokonferenci evroskupine o protikriznih ukrepih. FOTO: Thomas Samson/AFP
Evropska unija je bila v zadnjih krizah razglašena za »skupnost usode«, ki se mora s solidarnostjo dokazati v najtežjih okoliščinah in hudih tveganjih. Tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki ni nagnjena k pretiravanju in dramatiziranju, je krizo, povezano z izbruhom koronavirusa, označila za največjo preizkušnjo v zgodovini EU. Časa za čakanje ni.

Četudi bi uspeh v bitki s krizo moral biti skupni evropski interes, se Unija do zdaj med kriznim upravljanjem ni pokazala v najboljši luči. Najprej so članice z veliko mero sebičnosti sledile le svojim kratkoročnim interesom in niso hotele deliti niti medicinske opreme. Na bruseljski ravni, v evropski komisiji, ki bi morala upoštevati skupne interese EU, sta vladali zbeganost in kakofonija.

Ko so strukture vsaj za silo začele delovati, je bilo veliko zaupanja že zapravljenega. Tako ni bilo razčiščeno niti, kako naj v Uniji med takšno krizo organiziramo solidarnost. Šok je sicer res simetričen, a najbolj prizadete in ranljive članice pričakujejo veliko več, kot so drugi pripravljeni ponuditi. V času, ko še zdaleč niso zaceljene razmere iz dolžniške krize, so razprave postale nevarne.

Spet se govori o eksistencialni krizi, o smrtonosni nevarnosti za EU. Simbol za očitek, da bogatejši sever območja z evrom ni pripravljen pokazati solidarnosti z jugom, predvsem z Italijo in Španijo, ki sta med krizo v najtežjem položaju, so postale koronaobveznice. Razprave o sami koristnosti tega skupnega dolžniškega instrumenta v odzivanju na krizo so v senci njegove simbolike.

Finančnim ministrom držav z evrom ni mogoče očitati, da se pri težkih političnih vprašanjih raje omejijo na tehnične vidike. A od držav članic in institucij EU so do zdaj prišli predvsem predlogi, ki težko najdejo skupni imenovalec. Gotovo pa je, da morajo biti ukrepi sprejeti hitro, saj sicer ne bodo imeli želenega učinka. Zato se v tej fazi krize koronaobveznice niso pokazale kot optimalna pot.

Ker je Evropa pred hudo recesijo, hitro rastjo zadolženosti in socialnimi pretresi, ne bi smela zapravljati preveč energije s politično tveganimi eksperimenti. Pohiteti bi morali s pragmatičnimi rešitvami za gospodarstvo in državljane.