Krog sovraštva

Razsodba ICJ je simbolna in politična. Ne glede na dejstvo, da je genocid zločin, ki ga je najtežje dokazati. Sodišče je ovrglo tožbi za genocid na podlagi ocene centrov moči v mednarodni skupnosti, kaj je trenutno najbolj koristno za njihovo politiko na Balkanu. V Zagrebu in Beogradu bodo razsodbo tolmačili vsak po svoje in med vrsticami iskali korist zase. Dvostranski odnosi med državama, ki nista rešili še nobenega ključnega vprašanja, se bodo kratkoročno poslabšali.

V Srbiji in na Hrvaškem ni bilo politične volje, da bi umaknili medsebojni tožbi za genocid, ker je bila oblast v obeh državah ujetnik lastnih nacionalnih projektov. Državniki niso imeli moči za državniško potezo. Umik tožb so podpirali s figo v žepu. Politiki so se drug drugemu opravičevali v imenu lastnih narodov, v resnici pa jim ni bilo kaj prida mar za žrtve. Čeprav so imeli polna usta pravičnosti, so poskušali pokazati, kdo je prvi na vasi. Politične točke so pridobivali tudi z zanikanjem zločinov ali zmanjševanjem njihovega pomena. Kdor koli bi prvi umaknil tožbo, bi priznal poraz pred domačo javnostjo in tvegal mir v lastni hiši. Preteklo bo še veliko vode, da se bosta Hrvaška in Srbija spopadli z lastno preteklostjo in tlakovali pot k spravi. Razsodba ne bo prekinila razprav o odgovornosti za zločine v vojnah v nekdanji Jugoslaviji. ICJ je problem najtežjih zločinov zgolj pometel pod preprogo. Politika ga bo po potrebi zlorabljala. Čez desetletja bo gotovo izbruhnil še močneje.

Ni še verjetno, da bodo v Beogradu in Zagrebu, glede na to, da ICJ ni razglasil zmagovalcev in poražencev, usmerili sile v kaznovanje vojnih zločincev in iskanje pogrešanih. Namesto da bi preganjali svoje nacionalne »junake«, saj genocidni zločini in etnično čiščenje niso isto kot genocid, bodo razsodbo raje razumeli kot dokaz lastne nedolžnosti.