Krvava metafora časa

Žica – smrtni udarec v drobovje odprte družbe in humanizma – je bila zgrajena zato, da … ostane.
Objavljeno
16. maj 2018 06.00
Posodobljeno
16. maj 2018 10.23
In njihova smrt ima svojo ceno, mar ne? Karikatura: Marko Kočevar
Jasno je, da bo rezilna žica skupaj s panelnimi pregradami na slovensko-hrvaški meji ostala tudi po volitvah, ne glede na to, kdo bo v prihodnje vodil državo. Žica – smrtni udarec v drobovje odprte družbe in humanizma – je bila zgrajena zato, da … ostane. Na to kaže tudi namera odhajajoče vlade, da fizično pregrado na meji s Hrvaško »obnovi«. Omejevanje, tako navznoter kot navzven, je dolgoročen in nepovraten proces.

Zaradi žice ter zaradi (proti)begunske in (proti)migrantske politike odhajajoče vlade, ki je vrhunec dosegla pred poldrugim letom s sprejetjem novele zakona o tujcih in kršitvijo mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, se ljudje utapljajo. Umirajo kot desettisoči v Sredozemlju, pred našimi »široko zaprtimi očmi«. Zato se odnosi s sosedi slabšajo. Trpi gospodarstvo. Umirajo živali.

Ob tem in razpravi o stroških pokopa štirih migrantov se pospešeno utapljajo tudi ostanki etične substance družbe in države. A žica – sredi Evrope – je že davno postala del nove normalnosti. In to nikakor le v Sloveniji. Del nove normalnosti, ki izključuje drugega, temelji na rasizmu in ksenofobiji ter, prek birokracije in javne anemije, banalnosti zla: tega je mogoče prepoznati tudi v neskončni lahkotnosti predvolilnega ustvarjanja strahu. In to na podlagi izmišljij, mitologije in ideologije.

Del nove normalnosti, katere skrajni obraz v zadnjih dneh lahko vidimo na »meji« med Izraelom in območjem Gaze, kjer pripadniki izraelske vojske pred (široko zaprtimi) očmi celotne svetovne javnosti brezobzirno pobijajo neoborožene palestinske protestnike.

Ki so zaprti na drugi strani žice. Stran od možnosti, upanja in življenja. Ker niso – mi.

In njihova smrt ima svojo ceno, mar ne?