Galerija
Krvna slika: anemična
Po zgodbah o uspehu se zdi, da smo se šele letos začeli zavedati, da smo kot družba
v globoki krizi.
Izteka se deseto leto tretjega tisočletja, v katerem se je zgodilo marsikaj, pred nami je leto enajsto, ki ga bodo zaznamovale obletnice. Z njimi smo tudi sklenili letošnjih 365 dni. Obletnice nam navadno povedo, da imamo dovolj vzrokov za proslavljanje, da smo v preteklosti storili dovolj, na kar smo lahko ponosni.
Zgolj bežen pogled na slovensko krajino nam daje vedeti, da velika večina s preteklim letom ni zadovoljna. Vzrokov za takšne občutke je več. Če gre pri večini zgolj za občutke, pa je vsak dan večja množica tistih, ki so nezadovoljni, ker tegobe še preveč dobro občutijo na svoji koži in svojih bližnjih.
Kakšna je »krvna slika« preteklega leta, se sprašujemo v današnji temi, v kateri predstavljamo izbor podatkov, ki nam slikajo letošnjo realnost. Po zgodbah o uspehu v preteklosti se zdi, da smo se letos dejansko začeli zavedati, da smo kot družba v globoki krizi. Obnašamo se kot posameznik, ki otrpne pred nevarnostjo in mu ni povsem jasno, kaj naj stori, še beži ne.
Namesto ukrepanja, delovanja in razmišljanja se zapletamo v nenehen prepir, trganje kosov z živega mesa, izsiljevanja in podtikanja. Nedolžnih in neomadeževanih v letošnji žaloigri ni; oziroma kot pravi angleški pregovor: ko ventilator razpiha govno, to leti po vseh.
Pregled stanja v iztekajočem se letu presenetljivo ne kaže tako slabe krvne slike, kot se nam zdi. To gradimo na spoznanjih tokratne Delove teme. Slovenija ni pred tem, da bo zdaj zdaj izdihnila. V njej je še vedno dovolj življenja, le krvna slika je na nekaterih področjih preveč anemična: ali ji manjka vitaminov, ali železa, ali česa drugega. Kot družba smo sredi spora o tem, ali nas dajejo virusi ali bakterije. Posledično razpravljamo, ali naj uporabimo antibiotike ali pa naj si zgolj skuhamo čaj, češ, saj bo prehlad že minil. Nekateri nas prepričujejo, da je vse naše življenje zavoženo, brezperspektivno in da smo navadne zgube, ker imamo pač takšno preteklost. Drugi nam pravijo, da ni tako hudo, le pas je treba za nekaj časa zategniti, da bo prihodnost že prinesla rešitev, kakršno koli pač že.
Prihodnost se kljub temu ne zdi tako črna, a dokler jo bodo napovedovali zgolj mazači, čudodelci in vrači, smo lahko kvečjemu optimistični pesimisti.
Zgolj bežen pogled na slovensko krajino nam daje vedeti, da velika večina s preteklim letom ni zadovoljna. Vzrokov za takšne občutke je več. Če gre pri večini zgolj za občutke, pa je vsak dan večja množica tistih, ki so nezadovoljni, ker tegobe še preveč dobro občutijo na svoji koži in svojih bližnjih.
Kakšna je »krvna slika« preteklega leta, se sprašujemo v današnji temi, v kateri predstavljamo izbor podatkov, ki nam slikajo letošnjo realnost. Po zgodbah o uspehu v preteklosti se zdi, da smo se letos dejansko začeli zavedati, da smo kot družba v globoki krizi. Obnašamo se kot posameznik, ki otrpne pred nevarnostjo in mu ni povsem jasno, kaj naj stori, še beži ne.
Namesto ukrepanja, delovanja in razmišljanja se zapletamo v nenehen prepir, trganje kosov z živega mesa, izsiljevanja in podtikanja. Nedolžnih in neomadeževanih v letošnji žaloigri ni; oziroma kot pravi angleški pregovor: ko ventilator razpiha govno, to leti po vseh.
Pregled stanja v iztekajočem se letu presenetljivo ne kaže tako slabe krvne slike, kot se nam zdi. To gradimo na spoznanjih tokratne Delove teme. Slovenija ni pred tem, da bo zdaj zdaj izdihnila. V njej je še vedno dovolj življenja, le krvna slika je na nekaterih področjih preveč anemična: ali ji manjka vitaminov, ali železa, ali česa drugega. Kot družba smo sredi spora o tem, ali nas dajejo virusi ali bakterije. Posledično razpravljamo, ali naj uporabimo antibiotike ali pa naj si zgolj skuhamo čaj, češ, saj bo prehlad že minil. Nekateri nas prepričujejo, da je vse naše življenje zavoženo, brezperspektivno in da smo navadne zgube, ker imamo pač takšno preteklost. Drugi nam pravijo, da ni tako hudo, le pas je treba za nekaj časa zategniti, da bo prihodnost že prinesla rešitev, kakršno koli pač že.
Prihodnost se kljub temu ne zdi tako črna, a dokler jo bodo napovedovali zgolj mazači, čudodelci in vrači, smo lahko kvečjemu optimistični pesimisti.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji