Tiskane izdaje
Vodstvena kriza v Slovenski filharmoniji in v mariborskem gledališču (oziroma na Borštnikovem srečanju) ima v vsaki instituciji drugačne vzroke in drugačen potek, a nekaj je tudi skupnega. Jasno je, da gre v obeh primerih za simptom iste bolezni: odločevalske impotence v slovenski kulturi.
Pa si poglejmo primer Borštnikovega srečanja. Mehanizmi, s katerimi so doslej izbirali njegovega umetniškega direktorja, so bili napeljani zelo demokratično in strokovno. Pri izbiri je sodelovala vsa gledališka stroka – od AGRFT do združenja dramskih umetnikov ter društva gledaliških kritikov in teatrologov, zraven pa sta bila še pisateljsko društvo in slovenska kulturniška zbornica, o kateri redko slišimo in je bolj ali manj zakopana v svojo fantomsko eksistenco. Skratka, škarje in platno so bili v rokah stroke, minister za kulturo je bil v tem odločevalskem procesu obrobna figura. Toda tako sestavljena komisija je v praksi pokazala, da preveč samoupravljanja lahko škodi.
Namreč – en član komisije sploh ni bil obveščen, da je bil vanjo imenovan, drugi je vanjo prišel po neobičajni poti in za povrhu naj bi bil po mnenju drugih članov še neprimeren in nekompetenten. Nič nenavadnega torej, da so se težko pogovarjali in še težje kaj dogovorili. Rezultat je bil, da edina na razpis prijavljena kandidatka, ki je izpolnjevala razpisne pogoje, podpore ni dobila. In spomladi objavljen razpis za umetniškega vodjo Borštnikovega srečanja ni prinesel želenega rezultata.
V tem trenutku so se vse oči uprle v kulturnega ministra Antona Peršaka z zahtevo, naj zadevo reši. Enako so se ozrle vanj, ko so se stvari zapletle v Slovenski filharmoniji. Minister, tudi sam gledališki človek in torej poznavalec razmer na terenu, se je v primeru Borštnikovega srečanja odločil zadevo rešiti »po moško«, kot se je izrazil eden od naših sogovornikov. Tako da jo je vzel v svoje roke. Odločil se je, da bo člane komisije imenoval kar sam.
Že vnaprej si je bilo mogoče predstavljati, kaj bo sledilo. Z vseh koncev so se usula ogorčena protestna pisma. Stanovska gledališka združenja so v ministrovi potezi videla nevaren poskus politike, da bi prevladala nad stroko. Sicer priznavajo, da njegova odločitev ni nelegitimna, a posledice bodo po njihovem mnenju negativne. Sledilo je še medijsko pranje umazanega perila oziroma iskanje krivca za težave, ki so se pojavile v izborni komisiji ob prvem razpisu.
Zdi se, da je ministrova vloga v slovenskem kulturnem sistemu precej nehvaležna. Vedno je dežurni krivec in gasilec požarov, hkrati pa ima pravzaprav majhno odločevalsko vlogo. Formalno so zadeve prepuščene stroki, ki ima glavno besedo v raznih komisijah, svetih zavodov in drugih telesih javnih institucij. Ker je odločanje tako razpršeno, je tudi podvrženo neučinkovitosti.
Zato bi veljalo počakati, kako se bo Peršakova poteza obnesla v praksi, preden o njej sodimo. Že zdaj pa je jasno, da ima vsaj eno dobro plat: odločevalski proces bo transparenten in nekdo bo za sprejeto odločitev nosil odgovornost.
