Lahko bi bili ekološki vrt Evrope ...
Politika se mora odločiti, da bo namesto uničevanju narave in zdravja dala prednost njunemu ohranjanju.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Na kmetijsko-živilskem sejmu Agra, ki se bo začel jutri, razen če ga ne bodo s protestnim shodom blokirali člani in simpatizerji stranke SLS, ki še naprej nabirajo politične točke s populističnim in fašistoidnim podpihovanjem po skorajšnjem iztrebljenju volkov, si bodo kmetje spet lahko ogledali najnovejše dosežke napredka v kmetijstvu in »čuda« kmetijske tehnike z bleščečimi rdečimi traktorji za več sto tisoč evrov vred ter sanjali, da bodo nekega lepega dne za njihov volan tudi sedli.
Realnost slovenskega kmetijstva je zelo drugačna, naj jo ponazorimo z besedami sogovornika iz kmetijsko-znanstvene stroke: ne moreš s sedmimi hektari površin upravičiti škropilnika za sto tisoč evrov, razen če ne gojiš kakšne prepovedane kulture. Naše kmetijstvo se mora nujno modernizirati, prehitevajo ga tudi države, ki jih gledamo postrani. Vendar za to ne zadoščajo subvencije za novo mehanizacijo. Modernizacija mora biti temeljita, začeti pa se mora s prenovo učnih programov in prevetritvijo med učitelji – zanikovalci podnebnih sprememb in zagovorniki konvencionalnega kmetijstva na kmetijskih šolah in fakultetah nimajo kaj iskati –, usposabljanjem kmetijskih svetovalcev za širjenje znanj o okolju prijaznejših načinih kmetovanja in z dodatnim vlaganjem v raziskave, ki iščejo rešitve za sonaravno kmetijstvo.
Slovenija ima vse možnosti, da postane ekološki vrt Evrope, pravijo v Eko civilni iniciativi Slovenije. Sprijazniti se moramo, da prehransko samopreskrbni ne bomo nikoli, to je predvsem populistična krilatica. Lahko pa povečamo vrednost slovenskega kmetijstva in kmeta s pridelavo visoko kakovostne, ekološke ali kako drugače sonaravno pridelane lokalne hrane, ki bo našla pot do trgovskih verig, javnih zavodov in turistične ponudbe. S tem bi izboljšali zdravje prebivalcev, obvarovali okolje, podtalnico in biotsko raznovrstnost, zmanjšali negativne vplive kmetijstva na podnebne spremembe. Tako preprosto je, le politika se mora odločiti, da bo namesto uničevanju narave in zdravja dala prednost njunemu ohranjanju.
Zakaj to uspeva sosednji Avstriji, kjer je že vsak četrti hektar ekološko obdelan, nam pa ne, kljub temu da povpraševanje za ekološka živila obstaja? Odgovor je: nujen je preskok v glavi. Kmetje morajo ugotoviti, da se jim delo v dobro narave in zdravja izplača, ugotoviti morajo, da se izplača povezovanje, država pa mora vse to aktivno spodbujati.
Letos sta kmetijstvo zaznamovala predlog spremembe zakonodaje o državnih kmetijskih zemljiščih ter ukvarjanje s škodami medvedov in predvsem volkov. S prvim je kmetijski ministrici Aleksandri Pivec uspelo kmete razdeliti, prenapihnjeni problematiki škod, ki jo je ugrabila desna politika, pa je populistično pritegnila še sama. Medtem v ozadju nastaja strateški načrt razvoja kmetijstva in podeželja, ključni dokument, ki bo določil razrez kruha kmetom v prihodnjih letih. Ob vsem tuljenju proti volkovom se nanj kar pozablja.
Realnost slovenskega kmetijstva je zelo drugačna, naj jo ponazorimo z besedami sogovornika iz kmetijsko-znanstvene stroke: ne moreš s sedmimi hektari površin upravičiti škropilnika za sto tisoč evrov, razen če ne gojiš kakšne prepovedane kulture. Naše kmetijstvo se mora nujno modernizirati, prehitevajo ga tudi države, ki jih gledamo postrani. Vendar za to ne zadoščajo subvencije za novo mehanizacijo. Modernizacija mora biti temeljita, začeti pa se mora s prenovo učnih programov in prevetritvijo med učitelji – zanikovalci podnebnih sprememb in zagovorniki konvencionalnega kmetijstva na kmetijskih šolah in fakultetah nimajo kaj iskati –, usposabljanjem kmetijskih svetovalcev za širjenje znanj o okolju prijaznejših načinih kmetovanja in z dodatnim vlaganjem v raziskave, ki iščejo rešitve za sonaravno kmetijstvo.
Slovenija ima vse možnosti, da postane ekološki vrt Evrope, pravijo v Eko civilni iniciativi Slovenije. Sprijazniti se moramo, da prehransko samopreskrbni ne bomo nikoli, to je predvsem populistična krilatica. Lahko pa povečamo vrednost slovenskega kmetijstva in kmeta s pridelavo visoko kakovostne, ekološke ali kako drugače sonaravno pridelane lokalne hrane, ki bo našla pot do trgovskih verig, javnih zavodov in turistične ponudbe. S tem bi izboljšali zdravje prebivalcev, obvarovali okolje, podtalnico in biotsko raznovrstnost, zmanjšali negativne vplive kmetijstva na podnebne spremembe. Tako preprosto je, le politika se mora odločiti, da bo namesto uničevanju narave in zdravja dala prednost njunemu ohranjanju.
Zakaj to uspeva sosednji Avstriji, kjer je že vsak četrti hektar ekološko obdelan, nam pa ne, kljub temu da povpraševanje za ekološka živila obstaja? Odgovor je: nujen je preskok v glavi. Kmetje morajo ugotoviti, da se jim delo v dobro narave in zdravja izplača, ugotoviti morajo, da se izplača povezovanje, država pa mora vse to aktivno spodbujati.
Letos sta kmetijstvo zaznamovala predlog spremembe zakonodaje o državnih kmetijskih zemljiščih ter ukvarjanje s škodami medvedov in predvsem volkov. S prvim je kmetijski ministrici Aleksandri Pivec uspelo kmete razdeliti, prenapihnjeni problematiki škod, ki jo je ugrabila desna politika, pa je populistično pritegnila še sama. Medtem v ozadju nastaja strateški načrt razvoja kmetijstva in podeželja, ključni dokument, ki bo določil razrez kruha kmetom v prihodnjih letih. Ob vsem tuljenju proti volkovom se nanj kar pozablja.
