Lance Armstrong – zrcalna slika časa

Zgodba o sistematični uporabi dopinga, ki jo bo bržkone za vselej poosebljal Lance Armstrong, se ni začela leta 1999, ko je osvojil prvi Tour, niti leta 2005, ko so ga po zadnji zmagi prvič obtožili, da je zmagoval z nedovoljenimi sredstvi. Začela se je že na prvih olimpijskih igrah leta 1896, ko je šport postal prva globalna »religija«, cilj – zmaga – pa je opravičeval vsa sredstva. V preteklosti so takoimenovano »zlo sodobnega športa« potiskali ob stran, češ da bi s sistemskim pregonom športnikov podrli šotor cirkusa, v katerem vsi služijo, s potrošništvom zastrupljeno ljudstvo pa osiromašili za spektakel.

Z Armstrongom pa ne bo konec dopinške zgodbe. Je le eden izmed vrhuncev, ki so zaznamovali z najbolj premišljenimi prevarami okužen šport. Najbolj razvpite afere (Bena Johnsona, Marion Jones in Armstronga) niso razgalile le sofisticirani sistem dopinga, temveč stranpoti sodobnega, makiavelističnega športnega kapitalizma, v katerem se vse vrti okrog denarja. Padla je še zadnja maska o vladajočem redu, ki naj bi bil vrednostno bolj pravičen od nekoč manipulativnega v državah realnega socializma. Po vsebini profesionalizem ameriškega tipa gotovo ni nič drugačen od državnega amaterizma iz sovjetskih časov.

Armstrong je najbolj razvpit dokaz vulgarne komercializacije profesionalnega športa, v katerem je edino merilo uspeha zaslužek. Dokler je zmagoval in simboliziral globalni šport oziroma služil sistemu, se vanj nihče ni preveč vtikal. Bil je sinonim najboljšega v športu. Ko pa je svoje odslužil, je zavoljo svojega arogantnega značaja v slogu, imam toliko denarja, da mi nihče nič ne more, v svetu športnega biznisa prestopil mejo dovoljenega. Sistemu, ki nenehno potrebuje dokaze o svoji nezmotljivosti, je postal nadloga. Ko je zavrnil sodelovanje v očiščenju in se ni pokesal za vse grehe, so ga gospodarji športa brezčutno žrtvovali, da bi zavarovali sistem oziroma svoje materialne in politične interese. Če iz Armstrongove zgodbe izločimo šport, je zrcalna slika časa, v katerem živimo. Umazani posli, prevare, korupcija, pranje denarja, doping in stave, žal, niso anahronizem kolesarstva in športa, ampak delovanja sodobne družbe.

Upati je, da z Armstrongom ne bo padel le zid molka v kolesarstvu, ampak tudi trdnjava laži v vrhunskem športu nasploh. Dopingirano kolesarstvo je le umazani del športa, ki ga je okužil pohlep krojačev z vrha. Armstrong kot simbol vseh packarij ima seveda svojo odgovornost, ki pa ni nič manjša od odgovornosti njegovih botrov – v športu in poslu. Če so skesani kolesarji vedeli za »ozadje« goljufivih zmag na Touru, so zanj gotovo zelo dobro vedeli tudi vsi podporniki posla, vrednega slabo milijardo dolarjev. Danes potiskajo glavo v pesek. Če bo ostalo le pri pribijanju Armstronga, dr. Micheleja Ferrarija in drugih grešnikov na steber sramote, se nič ne bo spremenilo. Sistem sam sebe že ne bo podiral.