Tiskane izdaje
Prvi odgovor predsednika vlade Janeza Janše na dejstvo, da koalicija nima več večine v parlamentu, je pravzaprav pričakovan. Ne bo odstopil in ne bo predlagal glasovanja o zaupnici. Še več, njegova vlada ni manjšinska, ker tega termina ustava ne predvideva. Čeprav torej kaže, da bo imela opozicija do marca že ustavno večino, vladna stran pa le še tretjino poslanskih glasov, se Janša ne bo umaknil. Politik z več kot dvajset let dolgo kariero se pač še nikoli ni.
Janšev ključni argument, da Slovenija potrebuje stabilno vlado – kar je seveda res –, je sicer v obratnem sorazmerju z dejstvi. V državi, ki je v permanentni politični krizi in zato v vse globljih težavah, lahko temeljite spremembe izvede samo izvršna oblast s trdno večino v parlamentu, s široko podporo javnosti in z močnimi zavezniki. Janševa vlada nič od tega nima več. Na oblasti bo sicer ostala toliko časa, dokler razdrobljena opozicija ne bo našla najmanjšega skupnega imenovalca. Janša s stranko, ki ga še vedno trdno podpira, očitno predvideva, da bo to silno težko, morda celo nemogoče. Zato nasprotnike izziva, naj vložijo konstruktivno nezaupnico. »Projektno«, »tehnično« ali čisto običajno koalicijsko vlado bo trojica odhajajočih strank – DL, Desus in SLS – lahko sestavila samo s Pozitivno Slovenijo, v kateri pa je še vedno dolga senca s sumi korupcije prav tako obremenjenega Jankovića.
Janša bo z vztrajanjem na oblasti izgubljal, a dlje ko bo trajala politična agonija, večja bo tudi odgovornost strank, ki zahtevajo njegov umik. Na neki točki bo krizo pač treba končati, z novo vlado ali z dogovorom o predčasnih volitvah. Ali celo z obojim. Če bo politika tudi tokrat vztrajala na okopih medsebojnega uničevanja, bo s tem samo nalagala nova polena na plamen ljudske jeze, ki očitno po malem že uhaja izpod nadzora. In bo zato še pred volitvami – te slej ko prej zagotovo bodo – popolnoma jasno, kdo bo na koncu te zgodbe gotof.
