Lažne obljube o lepšem življenju za upokojence

Sistemsko spodbujamo moralni hazard, saj je povsem nepomembno, koliko kdo vplačuje v pokojninsko blagajno.

Objavljeno
16. marec 2019 06.03
Posodobljeno
16. marec 2019 06.03
Dejstvo je, da smo starajoča se družba. Dejstvo je tudi, da ima Slovenija revne upokojence. FOTO: Jože Suhadolnik / Delo
Ali ste pripravljeni, da boste svojemu starejšemu sodelavcu, ki ima višjo plačo od vas, plačevali pokojnino, ki jo bo tri leta dobival poleg redne plače? Ali se kdo od predlagateljev popravkov pokojninskega sistema zaveda trenj v družbi, ki bodo nastala med generacijami zaradi sistemskega spodbujanja moralnega hazarda, saj se ljudem po novem predlogu ne bo splačalo upokojiti, ker bodo kot dodatek k plači dobivali še polovico pokojnine? Ali je kdo sploh izračunal, kakšni bodo finančni učinki obljub o višjih pokojninah? Se vam zdi pošteno, da ste solidarni z ljudmi, ki so vse življenje vplačevali minimalne prispevke za pokojnino in imajo enako pokojnino kot delavec s 40 leti delovne dobe?



To niso retorična vprašanja. Predlagani lepotni popravki pokojninskega sistema z obljubami o višjih pokojninah v prihodnosti zvenijo zelo lepo, a imajo katastrofalne učinke za družbo, bodoče upokojence in delodajalce.


Mala šola upokojevanja


Najprej osnove slovenskega pokojninskega sistema, v katerega je bilo v začetku leta vključenih 620.000 upokojencev. Zgolj 30 odstotkov jih je dopolnilo 40 let delovne dobe. Da sistem danes kljub temu lahko še deluje, približno 15 zaposlenih vplačuje prispevke za deset upokojencev. Slovenski pokojninski sistem, tako kot v večini socialnih držav, namreč temelji na medgeneracijski solidarnosti. Medgeneracijsko solidarnost je utemeljil železni kancler Otto von Bismarck v 19. stoletju z uvedbo pravice do pokojnine za čas, ko državljan zaradi starosti ne bo mogel več delati. Mejo, od kdaj je bil državljan nemškega cesarstva upravičen do prejemanja pokojnine, je postavil pri 78 letih!

Slovenski upokojenci, ki prejemajo polno starostno pokojnino, so se lahko upokojili po treh različnih možnostih: imeli so brez dokupa 40 let delovne dobe in dopolnili 60 let; dopolnili so 65 let in imeli vsaj 15 let delovne dobe. Obstaja še ena oblika pokojnine, ki je po svoji naravi čisti socialni korektiv, a v realnosti oblika pokojnine: če niso imeli niti 15 let delovne dobe in nimajo nepremičnine, ki bi bila vrednejša od 120.000 evrov, jim pripada 577 evrov mesečnega varstvenega dodatka. Najnižja pokojnina za polno dobo v Sloveniji je pičlih 531 evrov.


Boste plačevali pokojnino svojim sodelavcem?


Kot že omenjeno, temelji pokojninski sistem na medgeneracijski solidarnosti, kjer zaposleni plačujemo za pokojnine tistih, ki so po desetletjih dela in določeni starosti zanjo izpolnili pogoje. In ko bomo te pogoje izpolnili sami, naj bi takrat zaposleni plačevali za naše pokojnine. Po vladnem predlogu pa bomo zaposleni tri leta plačevali polovico pokojnine še svojim sodelavcem, ki bodo ob tem že tako ali tako prejemali plačo. A to ne bo prostovoljno sodelovanje med delavcem in delodajalcem, saj bo moral delodajalec zaposlenega plačevati, skupaj z dodatki na delovno dobo, ne glede na potrebo po njegovem delu. Povedano zelo enostavno: delodajalec ne more odpustiti zaposlenega, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev, pa čeprav ga ne potrebuje, zaposlenemu pa ekonomska logika narekuje, da ostaja še naprej v službi, saj poleg plače dobiva še polovico pokojnine. Če je res glavni motiv sprememb omogočiti delo upokojencem, se moramo zavedati, da deloma že danes lahko upokojenec dela po podjemni pogodbi in hkrati prejema pokojnino.

image
Se vam zdi pošteno, da ste solidarni z ljudmi, ki so vse življenje vplačevali minimalne prispevke za pokojnino in imajo enako pokojnino kot delavec s 40 leti delovne dobe? FOTO: Mavric Pivk/Delo


Če bo obveljal zdajšnji predlog, bo povzročil izjemne napetosti v družbi. Zakaj bi se, denimo, triinšestdesetletna javna uslužbenka, ki je napredovala v najvišji plačni razred, upokojila in sprostila delovno mesto za mlajšega od sebe? Z ekonomskega vidika bi bilo to zanjo povsem nesmiselno, saj bo poleg najvišje možne plače dobivala še dodatek v višini polovice pokojnine! Javni sektor se bo s tem občutno postaral, podjetja bodo manj konkurenčna zaradi višje cene dela pri starejših zaposlenih, med generacijami pa bo nastajal vedno večji prepad. Starejši bodo trdili, da uživajo pač pravice, ki jim jih sistem nudi in za katere so delali, mladi jim bodo očitali, da jim zasedajo delovna mesta, da imajo višje plače, čeprav delajo manj od njih …


Kdo je s kom solidaren?


Če hočemo, da sistem deluje na načelu solidarnosti, je treba spoštovati dvoje: vplačani minimalni prispevki morajo pokriti minimalno pokojnino, solidarnost pa pomaga tistim, ki so za delo nezmožni, ne pa tistim, ki delajo na črno ali pa jim država omogoča plačevanje nižjih prispevkov, kot so potrebni za minimalno pokojnino.

Poklic odvetnika je v kapitalističnem svetu eden bolje plačanih poklicev. Po podatkih statističnega urada je povprečna plača v odvetništvu v Sloveniji lani znašala 2039 evrov bruto, natanko toliko, kot je cilj Gospodarske zbornice za povprečno slovensko plačo. Vprašanje, ki se pri tem pojavlja, je: Ali imajo slovenski odvetniki tako skromne plače ali pa ne verjamejo v pokojninsko blagajno in zato na drugačen način varčujejo za svoje pokojnine? Enako vprašanje bi lahko zastavil za obrtnike in še marsikateri drug poklic.

Povsem enako dilemo imajo najmlajše generacije na trgu dela. Zavedajo se, da je zanje pokojnina po zdajšnjih pravilih praktično nedosegljiva, zato iščejo različne načine oblik dela in možnosti, da ne vplačujejo v pokojninsko blagajno. S tem pa blagajni zmanjkuje denarja za vzdrževanje pokojnin.

Sistemsko namreč spodbujamo moralni hazard, saj je povsem nepomembno, koliko kdo vplačuje v pokojninsko blagajno.

Ponazorimo to s primerom enako starih oseb, ki jima je ime Janez in Tone: Janez se je zaradi študija zaposlil pri 25 letih in zadnjih 24 let delovne dobe je spadal v eno tretjino srečnih Slovencev, ki imajo povprečno plačo (dve tretjini Slovencev ima namreč plačo nižjo od povprečne). Janez ima danes 630 evrov pokojnine. Tone se ni odločil za študij in se je zaposlil pri 20 letih, zato se je lahko upokojil že, ko je dopolnil 60 let, saj je imel polnih 40 let delovne dobe. Tako Janez kot Tone imata enako pričakovano življenjsko dobo. A Tone je v Sloveniji na mnogo boljšem: pet let prej je šel v pokoj, prejel bo 60 pokojnin več kot Janez, razlika v višini njunih pokojnin pa je pičlih 53 evrov! Tonetu namreč, ne glede na to, koliko je vplačeval vso svojo delovno dobo, pripada zagotovljena minimalna pokojnina 531 evrov, nato pa še razlika 46 evrov do varstvenega dodatka.

Očitno je tudi, da se s predlaganimi popravki zgornja meja pokojnin ne viša, saj blagajna za to enostavno nima denarja. Tako dobivamo vedno večjo uravnilovko med upokojenci, ki bodo vedno bolj enako revni, saj bodo razlike v višinah pokojnin, ne glede na to, koliko so vplačevali, zanemarljive.

image
Kaj vsebuje prava pokojninska reforma? FOTO: Jure Eržen/delo


Kakšne so možne rešitve?


Dejstvo je, da smo starajoča se družba. Dejstvo je tudi, da ima Slovenija revne upokojence. Če bo vlada hotela vzdrževati pokojninski sistem z naraščajočim številom upokojencev, bo prej ali slej morala izbrati eno od treh možnosti: ali bo znižala že zdaj nizke pokojnine, ali bo povečala izdatke iz proračuna za pokojninsko blagajno, ali pa bo dvignila upokojitveno starost. Še najbolj vzdržen in najmanj boleč ukrep je zadnji: da se dvigne upokojitvena starost. A tega se zdajšnji lepotni popravki sploh ne dotaknejo.

Kaj vsebuje prava pokojninska reforma? Po mojem mnenju mora vsebovati tri ključne spremembe:
Prvič: Delavec se lahko upokoji le s polno delovno dobo 40 let. Drugič: Delodajalec se delavcu ob dopolnjeni delovni dobi 40 let zahvali za sodelovanje v obliki rednega delovnega razmerja. In tretjič: Ko gre delavec v pokoj, lahko neomejeno dela po drugih pogodbah in prejema polno pokojnino. Predvsem pa je treba odpreti ponudbo dela za upokojence.

Če ne bo sprememb k večji vzdržnosti in pravičnosti uživanja pokojnin, država hote ali nehote prestopa v pokojninski sistem, ki je nasproten Bismarckovemu in ga pozna saksonski svet, to je Beveridgov sistem. S tem zavestno odstopamo od medgeneracijske solidarnosti, saj bo vsak prejel minimalno državno pokojnino, za dostojno življenje pa bo moral poskrbeti z varčevanjem v zasebnih pokojninskih načrtih.

Ker smo se očitno odločili za nojevo strategijo in nočemo razumeti resnosti stanja pokojninskega sistema, ponavljamo zablodo iz prve Janševe vlade, da v dobrih časih gospodarske rasti ni potrebe po spremembi pokojninskega sistema. Kot da se nismo ničesar naučili iz Pahorjeve vlade, ko je bilo treba na hitro skrpati pokojninsko reformo, saj je grozila implozija sistema, a so jo sindikati na referendumu zrušili, češ da se reformo dela v dobrih časih, ne v kriznih.

Nezmožnost, da bi pripravili vzdržno pokojninsko reformo, kaže zlasti podobo slovenskih politikov: ali so strahopetci, ki si ne upajo in ne znajo narediti bolj pravičnega in vzdržnega pokojninskega sistema, ali pa zavestno hočejo revne upokojence, ki jih bodo na stara leta držali v odvisnosti od socialnih bonbončkov.