Le 168 respiratorjev za 168 bolnih
Nobenega dvoma ni: narediti je treba prav vse, da se scenarij naših sosedov ne bo zgodil pri nas.
Odpri galerijo
Slovenija ima 33 postelj za intenzivno nego in 168 naprav za pomoč pri dihanju. FOTO: Jure Eržen
Izziv epidemije je neizmeren. V slovenskem zdravstvu smo v enem samem tednu izgubili skoraj vse zdravstvene pravice, da bi lahko ohranili življenja najbolj ogroženih. Projekcije zbolevnosti in pričakovanih smrti bolnikov so take, da ne bomo zmogli zdraviti vseh, če virusu ne stopimo močno na prste. Nobenega dvoma ni: narediti je treba prav vse, da se scenarij naših sosedov ne bo zgodil pri nas.
Zdravstvo ni pripravljeno na izredne razmere. Desetletja varčevanja so pustila posledice. Kar 86 odstotkov opreme je iztrošene, nikakršne rezerve ni niti pri kadrih. Tisti, ki so vseskozi stavili na prihranke, so se ušteli. Z zgolj 168 respiratorji, ki jih imamo, lahko oskrbimo le 168 ljudi – naših babic in dedkov, bratov in sester, ki imajo kronične bolezni, prijateljev in prijateljic z zdravstveno težavo, samih sebe. Za vse nas je virus lahko usoden.
Zdravstvene pravice skrčene: le nujni bolniki in poškodovanci
»Evropa je prišla na vrsto. Bojim se, da ji bodo sledile druge celine«
Zato je nadvse pomembno, da nevidnemu sovražniku onemogočimo širjenje. Da ne bo v dobrem tednu, kolikor bolezen potrebuje, da se razbohoti v človeku in ga pripelje morda v intenzivno posteljo, preveč bolnih. Preveč za naših 168 respiratorjev.
Ves svet, tudi najbolj razvite države se poslužujejo zastrašujočih ukrepov, da bi virus zajezile. Nadzorovanje gibanja mobilnih telefonov je ena od potez, ki pomeni diktaturo brez primere. A prav to je pripeljalo uspešne države do zmage.
Ne bo nam treba uvajati takšnih potez, če se bomo držali narazen dovolj dolgo, da se virus umiri. Zdaj je pomembno samo to, da virus zajezimo, šele po tem bo čas za politične obračune. Če bi se nam uspelo dogovoriti, da ukrepi niso za stalno, bi bilo lažje. Neskončnost je težko prenašati.
Zdravstvo ni pripravljeno na izredne razmere. Desetletja varčevanja so pustila posledice. Kar 86 odstotkov opreme je iztrošene, nikakršne rezerve ni niti pri kadrih. Tisti, ki so vseskozi stavili na prihranke, so se ušteli. Z zgolj 168 respiratorji, ki jih imamo, lahko oskrbimo le 168 ljudi – naših babic in dedkov, bratov in sester, ki imajo kronične bolezni, prijateljev in prijateljic z zdravstveno težavo, samih sebe. Za vse nas je virus lahko usoden.
Zdravstvene pravice skrčene: le nujni bolniki in poškodovanci
»Evropa je prišla na vrsto. Bojim se, da ji bodo sledile druge celine«
Zato je nadvse pomembno, da nevidnemu sovražniku onemogočimo širjenje. Da ne bo v dobrem tednu, kolikor bolezen potrebuje, da se razbohoti v človeku in ga pripelje morda v intenzivno posteljo, preveč bolnih. Preveč za naših 168 respiratorjev.
Nadvse pomembno je, da nevidnemu sovražniku onemogočimo širjenje.
Enako pomembno je varovanje naših zdravnikov in medicinskih sester, ki oskrbujejo paciente. Približno osem tisoč aktivnih zdravnikov in zobozdravnikov je zdaj nekaj najbolj dragocenega, kar slovenski narod sploh ima. Vsakega, ki bo v tej epidemiji zbolel ali morda celo umrl, je neprecenljivo škoda. Niti eden ne bi smel zdraviti bolnikov brez popolne zaščitne opreme. A zdravijo, ker jim čut dolžnosti narekuje, da so ob bolnikih ne glede na vse. Narobe. Bolje bi bilo zapreti vrata kot sprejemati bolnike brez zaščite.Ves svet, tudi najbolj razvite države se poslužujejo zastrašujočih ukrepov, da bi virus zajezile. Nadzorovanje gibanja mobilnih telefonov je ena od potez, ki pomeni diktaturo brez primere. A prav to je pripeljalo uspešne države do zmage.
Ne bo nam treba uvajati takšnih potez, če se bomo držali narazen dovolj dolgo, da se virus umiri. Zdaj je pomembno samo to, da virus zajezimo, šele po tem bo čas za politične obračune. Če bi se nam uspelo dogovoriti, da ukrepi niso za stalno, bi bilo lažje. Neskončnost je težko prenašati.
