Legendarna silvestrovanja
Na zabavah se tkejo spomini. Srečen skok v novo leto!
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic
Res je, silvestrujemo vsako leto – ampak nekatera leta bolj divje kot običajno. Nekatera leta pač kličejo k posebnemu praznovanju. Morda ne čisto letos. Novo leto 2019 zveni sicer zanimivo, toda če smo čisto odkriti, morda kanček manj vznemirljivo kot 2020. Prihod leta 2000 pa je bil, denimo, legendaren prav zaradi posebej okrogle številke. In zaradi pričakovanj o izjemnosti tega silvestrovanja, ki so se pred tem stopnjevala desetletja. Party like it’s 1999 – zabava, kot da je 1999. Pokojni pop zvezdnik Prince je te nepozabne besede žvrgolel že od leta 1982. Zabava pač, zaradi simbolne številke (in seveda konca sveta, ki obeta). Navsezadnje je silvestrovanje že samo po sebi praznovanje menjave letnice na koledarju. Nič čudnega torej, če določene številke vznemirijo bolj kot druge in da jih zato praznujemo s kanček večjim zanosom.
Potem pa so tu seveda še silvestrovanja, ki so legendarna zaradi teže zgodovinskih dogodkov. Se pravi silvestrovanja, ko se bolj kot prihod novega leta praznuje dejstvo, da je starega leta končno in čisto konec. Zato je morda prav, da se danes spomnimo, s kakšnim zanosom so naši predniki silvestrovali pred natanko stotimi leti, 31. decembra 1918. V letu, ko se je končala prva svetovna vojna in so se Slovenci in Slovenke znašli v novi državi (pravzaprav v več državah – srž problema tistega časa).
Tako so v Ljubljani prihod novega leta 1919 burno slavili. Oziroma bolj natančno, razigrano rajanje je napovedoval časnik Slovenec v svoji silvestrski številki. To je morda točka, kjer se današnji mediji res razlikujejo od svojih predhodnikov izpred stoletja. Ko bomo danes brali napovedi divjih zabav, bo to zanje oglas (divje zabave se pač izplača iti pogledat). Leta 1919 pa so to bila svarila.
»Lepo začenjamo! Komaj je vojske konec, oziroma ni je še popolnoma konec, že je ples in pijančevanje na vseh koncih in po vseh kotih,« je bentil ljubljanski poročevalec Slovenca. »Za nocoj so slovesno proglašene v Ljubljani tri velike 'prireditve', pri katerih se bo gotovo spet 'delalo', kakor se je že nekaterikrat v zadnjih dveh mescih: ples in pijančevanje čez polnoč do jutra, v dvorani škandalozni prizori, po ulicah tuljenje in rjovenje, kakor da smo med divjaki. To naj bo menda proslava Jugoslavije!«
Pred stotimi leti so pač stvari bile drugačne. Kot smo lahko pravkar prebrali, leta 1918 niso imeli samo »veselega decembra«, ampak že tudi »veseli november«. To so bili še časi! Hkrati pa je bilo veliko zelo glasnih nergačev, ki so nad vsem tem veseljem in veseljačenjem javno vihali nos. A kot rečeno, pred stotimi leti so bile stvari drugačne in nergači niso bili glede tega nobena izjema. Pomislite, že pred dnevi je Slovenijo zapustilo več ducat avtobusov, ki so zabave željne Slovenke in Slovence razvozili po različnih beograjskih prizoriščih. Leta 1919 bi bilo kaj tega nepredstavljivo. »Srbski častniki se zgražajo nad pijančevanjem v Ljubljani,« je poročal Slovenec.
V ozadju je bilo veliko resnejše vprašanje, v kakšnih okoliščinah se spodobi kakšno praznovanje (kar je sicer vprašanje, ki še danes ni dobilo dokončnega odgovora). »Naši bratje na Notranjskem in Primorskem ječé pod italijansko peto, na Koroškem naši rojaki trepečejo pod nemško divjostjo – v središču Slovenije pa direndaj, kakor da stoji vse sijajno,« v besedah ljubljanskega dopisnika. »To pa že 'Slov. planinsko društvo' bolje pozna pravo oliko, ko naznanja, da letos ne priredi planinskega plesa, kajti časi so preresni in bratje iz zasedenega ozemlja se ga ne morejo udeležiti. Čast za to planinskemu društvu! Društva imajo pospeševati resnično kulturo, a ne razuzdanosti!«
Ampak tudi tu je jasno, da so bili nasprotniki zabav decembra leta 1918 v manjšini. Tudi dopisnik v Slovencu je priznal (verjetno s stisnjenimi zobmi in s peno v ustih): »Ako se prireditve že vrše, smemo vsaj zahtevati, da se vrše vseskozi v mejah zmernosti in dostojnosti ter da se končajo pravočasno. Vsakršne ekscese bomo brezobzirno javno ožigosali. To nima s politiko nič opraviti. Kdorkoli javno kaj zagreši, zasluži javno grajo. Ne smemo trpeti, da bi zaradi nekaterih pijancev in razuzdancev trpel ugled slovenske prestolice v očeh naših bratov.«
Danes se bomo seveda spomnili tistih nezmernih in nedostojnih prireditev, ki so potekale do zgodnjih jutranjih ur 1. 1. 1919 – se pravi, silvestrovanj. In tudi prav je tako. V zadnjih dneh je namreč blagodejen vpliv divjih zabav na človeško življenje prikazala tudi sociološka znanost. Ameriška profesorica Alice Goffman (da, hči Ervinga) je v vplivni akademski reviji Social Psychology Quarterly objavila študijo, v kateri opozarja na vlogo zabav v človeškem življenju. Zabave so prizorišča dogodkov, ki spremenijo življenja. Na zabavah se najdejo velike ljubezni. Na proslavah se pripetijo nepozabne stvari, čudovito krasne ali pa tudi strašno grozne. Na zabavah se tkejo spomini. Srečen skok v novo leto!
****
Jure Stojan; partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Potem pa so tu seveda še silvestrovanja, ki so legendarna zaradi teže zgodovinskih dogodkov. Se pravi silvestrovanja, ko se bolj kot prihod novega leta praznuje dejstvo, da je starega leta končno in čisto konec. Zato je morda prav, da se danes spomnimo, s kakšnim zanosom so naši predniki silvestrovali pred natanko stotimi leti, 31. decembra 1918. V letu, ko se je končala prva svetovna vojna in so se Slovenci in Slovenke znašli v novi državi (pravzaprav v več državah – srž problema tistega časa).
Tako so v Ljubljani prihod novega leta 1919 burno slavili. Oziroma bolj natančno, razigrano rajanje je napovedoval časnik Slovenec v svoji silvestrski številki. To je morda točka, kjer se današnji mediji res razlikujejo od svojih predhodnikov izpred stoletja. Ko bomo danes brali napovedi divjih zabav, bo to zanje oglas (divje zabave se pač izplača iti pogledat). Leta 1919 pa so to bila svarila.
»Lepo začenjamo! Komaj je vojske konec, oziroma ni je še popolnoma konec, že je ples in pijančevanje na vseh koncih in po vseh kotih,« je bentil ljubljanski poročevalec Slovenca. »Za nocoj so slovesno proglašene v Ljubljani tri velike 'prireditve', pri katerih se bo gotovo spet 'delalo', kakor se je že nekaterikrat v zadnjih dveh mescih: ples in pijančevanje čez polnoč do jutra, v dvorani škandalozni prizori, po ulicah tuljenje in rjovenje, kakor da smo med divjaki. To naj bo menda proslava Jugoslavije!«
Pred stotimi leti so pač stvari bile drugačne. Kot smo lahko pravkar prebrali, leta 1918 niso imeli samo »veselega decembra«, ampak že tudi »veseli november«. To so bili še časi! Hkrati pa je bilo veliko zelo glasnih nergačev, ki so nad vsem tem veseljem in veseljačenjem javno vihali nos. A kot rečeno, pred stotimi leti so bile stvari drugačne in nergači niso bili glede tega nobena izjema. Pomislite, že pred dnevi je Slovenijo zapustilo več ducat avtobusov, ki so zabave željne Slovenke in Slovence razvozili po različnih beograjskih prizoriščih. Leta 1919 bi bilo kaj tega nepredstavljivo. »Srbski častniki se zgražajo nad pijančevanjem v Ljubljani,« je poročal Slovenec.
V ozadju je bilo veliko resnejše vprašanje, v kakšnih okoliščinah se spodobi kakšno praznovanje (kar je sicer vprašanje, ki še danes ni dobilo dokončnega odgovora). »Naši bratje na Notranjskem in Primorskem ječé pod italijansko peto, na Koroškem naši rojaki trepečejo pod nemško divjostjo – v središču Slovenije pa direndaj, kakor da stoji vse sijajno,« v besedah ljubljanskega dopisnika. »To pa že 'Slov. planinsko društvo' bolje pozna pravo oliko, ko naznanja, da letos ne priredi planinskega plesa, kajti časi so preresni in bratje iz zasedenega ozemlja se ga ne morejo udeležiti. Čast za to planinskemu društvu! Društva imajo pospeševati resnično kulturo, a ne razuzdanosti!«
Ampak tudi tu je jasno, da so bili nasprotniki zabav decembra leta 1918 v manjšini. Tudi dopisnik v Slovencu je priznal (verjetno s stisnjenimi zobmi in s peno v ustih): »Ako se prireditve že vrše, smemo vsaj zahtevati, da se vrše vseskozi v mejah zmernosti in dostojnosti ter da se končajo pravočasno. Vsakršne ekscese bomo brezobzirno javno ožigosali. To nima s politiko nič opraviti. Kdorkoli javno kaj zagreši, zasluži javno grajo. Ne smemo trpeti, da bi zaradi nekaterih pijancev in razuzdancev trpel ugled slovenske prestolice v očeh naših bratov.«
Danes se bomo seveda spomnili tistih nezmernih in nedostojnih prireditev, ki so potekale do zgodnjih jutranjih ur 1. 1. 1919 – se pravi, silvestrovanj. In tudi prav je tako. V zadnjih dneh je namreč blagodejen vpliv divjih zabav na človeško življenje prikazala tudi sociološka znanost. Ameriška profesorica Alice Goffman (da, hči Ervinga) je v vplivni akademski reviji Social Psychology Quarterly objavila študijo, v kateri opozarja na vlogo zabav v človeškem življenju. Zabave so prizorišča dogodkov, ki spremenijo življenja. Na zabavah se najdejo velike ljubezni. Na proslavah se pripetijo nepozabne stvari, čudovito krasne ali pa tudi strašno grozne. Na zabavah se tkejo spomini. Srečen skok v novo leto!
****
Jure Stojan; partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
