Lekcija iz realpolitike

Dogovor med vlado in sindikati javnega sektorja o plačni politiki v prihajajočem letu, je gotovo velika zmaga za sindikate. Ti so se v tem globoko ritualiziranem družbenem odnosu, ki se mu reče socialni dialog, še posebno če pogledamo izkušnje iz preteklih let, izkazali za precej bolj trdožive in obstojne institucije od posameznih vlad. Ne glede na to, ali se strinjamo z nadaljevanjem varčevalne politike, pri kateri – za zdaj bolj retorično kot z dejanji – vztraja vlada, in ne glede na to, ali nam je všeč trmasto upiranje sindikatom taisti politiki; priznati je treba, da so stari sindikalni obrazi novim političnim obrazom dali lekcijo iz nacionalne realpolitike.

Dejstvo je, da so naši sindikati tudi v času krize obstali kot nesporni soodločevalci državne ekonomske in socialne politike. Svojo družbeno moč, ki je bila nekoliko pristrižena z zadnjimi spremembami referendumske zakonodaje, še vedno pa se v vsej sili lahko manifestira na uličnih protestih in stavkah, so tudi že kdaj zlorabili. Lep primer je nasprotovanje pokojninski reformi – vsem demografskim trendom navkljub –, ki je državo pahnilo v še globljo krizo.

Kljub temu so sindikati opravili svojo družbeno funkcijo, iz katere izvira legitimnost za njihov obstoj. To ni več le tradicionalni boj za pravice svojih članov v posameznih podjetjih. V globalnem svetu so namreč ostali eden redkih delujočih institucionalnih branikov proti vse močnejšim interesom multinacionalnih konglomeratov. Ti so že zdavnaj postali vplivnejši od nacionalnih držav ali političnih strank, ki naj bi skrbele za interese svojih državljanov in prek svojih lobističnih lovk nadzorujejo taiste stranke in celotne državne zakonodaje in druge nacionalne procese. Tudi pri nas. Tukaj se bijejo in se bodo bile vse ključne bitke za našo prihodnost.

Glavni razlogi za trenutno razmerje družbenih sil v Sloveniji so bolj profani. Prva napaka, na katero smo že opozorili, je bila storjena pri sestavi koalicije, kjer se je vladajoča SMC po nepotrebnem izpostavila pokojninskemu izsiljevanju Desusa. Predsednik vlade Miro Cerar je podcenil tudi hude dileme, s katerimi se spopada koalicijska SD in ki jih bo kmalu še bolj občutil ob napovedani privatizaciji državnih podjetij. SD ima namreč v Združeni levici vse bolj resnega pretendenta na ozemlje, ki ga zaseda v političnem prostoru in ki iz udobne opozicije lahko mirno obstreljuje vse nedoslednosti med deklarirano politiko SD in njihovimi dejanji. Odmik od nekoč vladajoče stranke od sredinske varčevalne politike, ki ji je služila mnoga leta, je pričakovano dejstvo. Še hujša in precej usodnejša je ideološka praznina, ki seva iz ekonomsko-socialne politike SMC, najopaznejša pri njenem nenehnem sklicevanju na obljube Bruslju. Taka argumentacija vse preveč spominja na odločitve starogrških hegemonov, ki so se – zaradi politične šibkosti ali brezidejnosti – sklicevali na delfski orakelj. Ta praznina kaže tudi na to, da bo razvojno politiko države, bolj kot kdajkoli prej, namesto moči argumentov, narekoval argument moči med družbenimi akterji.