Leto nevarnih neodločitev

Je Obama »škodljiv« predsednik, ki je celo generacijo aktivistov spremenil v kup političnih cinikov?
Objavljeno
23. januar 2012 21.13
Boris Čibej, New York
Boris Čibej, New York
Jutri zvečer bo ameriški predsednik Barack Obama v tradicionalnem govoru o stanju v državi posvetil pozornost še vedno nezavidljivemu okrevanju po gospodarski katastrofi, ki mu jo je zakuhal njegov republikanski predhodnik George Bush mlajši. Demokratskega in prvega temnopoltega poglavarja Bele hiše čaka naporno notranjepolitično (in s tem običajno povezano zunanjepolitično) leto, ki ga bodo prvi torek novembra okronale predsedniške volitve. Republikancem, korporativnim medijem in tistim, zdaj še bolj neizmerno bogatim finančnim družbam, ki so povzročile krizo, zdaj pa z ogromnimi sponzorskimi sredstvi usmerjajo predvolilno tekmo, je namreč uspelo ustvariti sliko, kot da je za še vedno veliko brezposelnost pravzaprav kriv Obama.

Čeprav javnomnenjske raziskave kažejo, da bi nekaj več Američanov na čelu dežele raje videlo republikanca, bi moral Obama novembra vsaj teoretično imeti precej lahko delo. Sama narava predvolilnega boja namreč sili njegove potencialne republikanske kandidate v samomorilsko javno pranje umazanega perila. Toda problem Obame ni ta, ali se bo moral pomeriti z izmuzljivim bogatašem in zaradi mormonske veroizpovedi skrajno sumljivim poslovnežem ali s še bolj konvertitskim, v moralnem in finančnem smislu spornim republikanskim veteranom.

Največ težav bo imel s prepričevanjem tistih, ki so ga pred štirimi leti najbolj goreče podpirali. Ko se bodo trudili našteti vse njegove izpolnjene obljube, bo moral 44. ameriški predsednik uporabiti vse svoje retorične spretnosti, da jim bo razložil, zakaj se je njegov nekdanji predvolilni slogan »Da, mi zmoremo!« prelevil v »Ne, mi ne zmoremo!«

ZDA so politično in demografsko tako sestavljene, da bi moral na vsakih predsedniških volitvah teoretično vedno zmagati demokrat. A za to bi moral veljati en nujni pogoj: da demokratski volivci pridejo na volišča. Pred štirimi leti jih je Obami uspelo tja privabiti dovolj, da se je vselil v Belo hišo. V zadnjem času se zdi, da so se najbolj goreči Obamovi verniki, ki so leta 2008 »zasedli« volišča, pridružili »okupacijskim« gibanjem, ki sicer precej neartikulirano, a vendarle ponavljajo zgolj nekatere zahteve, ki jih je bilo slišati tudi v Obamovih obljubah. Bati se je, da je med privrženci gibanja 99 odstotkov zdaj več privržencev svobodomiselnega republikanca Rona Paula kakor tistih, ki bodo jeseni šli glasovat za Obamo.

Udeležba na novembrskih volitvah bo pokazala tudi to, ali je bil Obama »škodljiv« predsednik, ki je celo novo generacijo navdušenih aktivistov spremenil v kup političnih cinikov. Tega, da je tudi sam del enega odstotka, namreč Obama ni dokazal le s tem, da je dobil rekordni znesek predvolilne podpore od finančnih družb z Wall Streeta in potem za svoje glavne ekonomske svetovalce postavil njihove »agente«. Njegove prelomljene obljube o poostrenem nadzoru nad finančnimi špekulanti škodijo tudi drugim. Med drugim Evropi, katere posojilno sposobnost zdaj vzvišeno ocenjujejo prav tisti neregulirani »neodvisni SDK-ji« globalne korporacijske burke s sedeži v ZDA, ki so bili eni glavnih krivcev za globalno (in evropsko) krizo.