Leva roka ne ve, kaj počne desna

Obisk kardinala Pietra Parolina, državnega tajnika Vatikana, ki je blagoslovil prostore nove apostolske nunciature v Ljubljani in se sešel s predsednikoma vlade in države, je imel dve dimenziji: mednarodnopolitično in notranjepolitično. Tokrat so bile v ospredju mednarodne teme (obvladovanje begunskega vala, podnebnih sprememb itn.), medtem ko so bile notranjepolitične, s katerimi imamo v mislih položaj Katoliške cerkve v Sloveniji ter odnose med njo in slovensko državo, potisnjene nekoliko na rob – kar pa ne izključuje, da ne bi utegnile prav na podlagi tega obiska že v bližnji prihodnosti spet stopiti v središče medsebojnih odnosov.

Ta dvojnost, preplet mednarodne in notranje politike, že vseskozi spremlja odnose med slovensko državo in Vatikanom. Je posledica dvocepe narave Svetega sedeža sámega: po eni strani je država, mednarodni subjekt, po drugi je vrhovni sedež vesoljne Rimskokatoliške cerkve, katere del je tudi slovenska cerkev, s čimer je Sveti sedež istočasno tudi reprezentant in zagovornik interesov naše, lokalne, slovenske Katoliške cerkve. Tako je zunaj in znotraj, hkrati tuj in domač.

Podajanje kljuk namesto odkljukanja

Zaradi omenjene dvojnosti občasno nastajajo trki. Maja lani je na srečanje s papežem Frančiškom v Rim pohitel predsednik vlade Miro Cerar. Čeprav se je pred odhodom v sveto mesto sestal s člani Slovenske škofovske konference in sta obe strani v usklajenem sporočilu za javnost ugotavljali, »da so odnosi med državo in Cerkvijo dobri«, dogovorili pa sta se tudi »za nadaljnji dialog med vlado in Slovensko škofovsko konferenco«, je Cerarjev obisk v delu slovenske Katoliške cerkve naletel na negodovanje.

Nejevoljo je javno artikuliral moralni teolog Ivan Štuhec. Njegov protest je bil usmerjen proti vatikanski diplomaciji (ki jo vodi prav Pietro Parolin), ki po Štuhecu zaradi nepoznavanja slovenskih razmer dopušča, da si (levo usmerjeni) predsedniki slovenskih vlad prelahkotno »podajajo kljuke« papeževih vrat, namesto da bi vsak tak državniški obisk pogojila z »odkljukanjem« katerega od še vedno nerešnih vprašanj med slovensko državo in Katoliško cerkvijo. Teh je po Štuhecu veliko. »Slovenija je edina država v EU, ki nima rešenega financiranja klera. Nenehno se problematizirajo kaplani v vojski. Nerešeno je vprašanje družinske zakonodaje. Nimamo rešenega verskega izobraževanja. Ni do kraja rešeno denacionalizacijsko vprašanje. Obvozili bi radi zasebne šole in [njihovo] stoodstotno financiranje ... To so teme,« je našteval maja lani.

Če je bil Štuhecev protest in poziv pred tričetrt leta preslišan in se je Cerarjev obisk odvil po protokolu, se je drugače godilo predsedniku vlade Borutu Pahorju, ki ga med obiskom Rima papež Benedikt XVI. ni sprejel v avdienco. Septembra 2009 je Pahor obtičal pred vrati papeževe knjižnice zaradi nezadovoljstva Svetega sedeža z imenovanjem Aleša Guliča za direktorja urada za verske skupnosti. Naj spomnimo, da je prefekt vatikanske kongregacije za ustanove posvečenega življenja, kardinal Franc Rode, takrat ocenil, da si »take provokacije niti partija ni dovolila in si je ne bi dovolila«. Borut Pahor je tako edini slovenski premier, ki ga papež ni sprejel. Seveda pa imenovanje Guliča nikoli ni bilo navedeno kot uradni razlog nesprejema, saj bi to bil (nedopusten) poseg Vatikana na področje suverenih odločitev slovenske vlade oziroma države.

Svet za dialog o verski svobodi

Poleti lani je Cerarjeva vlada ustanovila vladni svet za dialog o verski svobodi, ki je največji in, resnici na ljubo, do zdaj tudi edini dosežek te vlade na religijskem področju. Da ta vlada pri verskih vprašanjih ne bo premikala gora, je bilo jasno že iz Cerarjevih zagotovil, da se bo izogibala kulturnobojnim temam, ki Slovence ideološko razkoljejo na pol (in ki bi utegnile razstreliti tudi njegovo SMC), iz koalicijske pogodbe, ki je to področje gladko prezrla, in, ne nazadnje, iz besed pristojne ministrice Julijane Bizjak Mlakar, da se zakon o verski svobodi, ki je sistemski zakon za versko področje, v njenem mandatu ne bo spreminjal.

Ustanovitev sveta za dialog o verski svobodi je imela praktičen in simboličen pomen. Na praktični ravni je svet nasledil številne državno-cerkvene komisije, ki so jih vlade po zamenjavi režima ustanavljale za, kot se je tedaj reklo, »reševanje nerešenih vprašanj« – sprva samo Rimskokatoliške cerkve, potem Evangeličanske cerkve, pozneje še nekaterih drugih verskih skupnosti. Na simbolični ravni je bila ustanovitev sveta izraz konsenza, da so vsa velika, sistemska vprašanja, ki so po padcu komunizma zahtevala ureditev položaja verskih skupnosti, že rešena in da so zadovoljivo urejena. Bila je izraz spoznanja, da je tranzicija na verskem področju končana.

V nasprotju z mešanimi, cerkveno-državnimi komisijami, ki jih je država ustanavljala z izbranimi verskimi skupnostmi (z vsako od teh posebej), je svet multireligijski organ, v katerem so zastopane vse slovenske verske skupnosti: štiri največje (katoliki, muslimani, pravoslavci in evangeličani) neposredno, druge prek dveh izvoljenih zastopnikov. Svet je zato tudi izraz spoznanja, da je Slovenija večreligijska družba in da naloga države ni streči interesom ene ali več verskih skupnosti, temveč zagotavljati versko svobodo vsem veroizpovedim, in to početi na kar se le da enakopraven način.

Kritično bi bilo treba dodati, da se je svet na ustanovni seji sestal novembra lani, vendar za zdaj še ni mogoče reči, da bi zaživel. Katoliška cerkev, denimo, ki javno pogosto našteva nerešena vprašanja, ni na dnevni red sveta postavila še nobenega.

Na obzorju nov vatikanski sporazum?

Zaradi vsega naštetega je izjava Mira Cerarja, ki je po srečanju s Pietrom Parolinom napovedal ustanovitev »delovnih skupin«, v katerih naj bi s Katoliško cerkvijo premotrili nerešena vprašanja, svojevrstno presenečenje. Državni tajnik Parolin je v pogovoru za katoliške medije napovedal ustanovitev dvostranske, državno-cerkvene komisije, kot prioritetna vprašanja pa je poudaril tri: duhovno oskrbo (še posebno vojakov), financiranje katoliških šol in davek na cerkvene nepremičnine. Cilj pogovorov naj bi bila sklenitev novih mednarodnih sporazumov med državo Slovenijo in Svetim sedežem, ki naj bi nadgradili že obstoječega, ki ureja pravni položaj Katoliške cerkve v Sloveniji.

Kaj poreči ob tem? Doslej se je zdelo, da je v Sloveniji prevladalo mnenje, da je sklepanje mednarodnih sporazumov za zagotovitev verske svobode eni sami verski skupnosti zastarel, zgodovinsko že presežen način zagotavljanja človekovih pravic. Naloga sodobne države ni, da človekove pravice zagotavlja s sporazumi, ki veljajo samo za nekatere in presegajo nacionalno zakonodajo, temveč z zakoni, ki ta vprašanja urejajo na splošno in ki veljajo za vse.

Razlika med tema dvema pristopoma je velikanska. Ponazorimo jo na primeru duhovne oskrbe v vojski.

Če hoče vlada slediti predlogom in željam Katoliške cerkve, se bo strinjala z ustanovitvijo obrambno-varnostnega ordinariata (škofije), ki bo versko oskrboval vojsko, policijo, po možnosti še gasilce. V ostalem bo z mednarodnim sporazumom bolj kot ne zgolj sankcionirala obstoječe stanje. Država bi tako še naprej zagotavljala denar, Katoliška cerkev pa kadre in vsebino.

Če pa bi vlada k vprašanju duhovne oskrbe pristopila z vidika ustavne ločenosti države in cerkve ter enakopravnosti verskih skupnosti, bi prej ali slej morala ugotoviti, da je obstoječe stanje večkrat protiustavno. Ker privilegira pripadnike dveh ver (katolike in evangeličane) in diskriminira vse druge, še zlasti muslimane in pravoslavce, kateri verska oskrba tudi po petnajstih letih obstoja vojaškega vikariata še vedno ni urejena. Ugotovila bi, da je – po analogiji z ustavnosodno odločbo, ki je prepovedala zaposlovanje duhovnikov v zaporih in bolnišnicah – ustavno sporno tudi njihovo zaposlovanje v vojski in policiji. Ne nazadnje, ugotovila bi, da je Bajukova vlada leta 2000 eni verski skupnosti (Katoliški cerkvi) de facto podelila koncesijo za zagotavljanje verske oskrbe v vojski in da ima slednja tam status državne cerkve. Vse te ugotovitve bi od vlade zahtevale povsem drugačno ukrepanje od sklenitve novega vatikanskega sporazuma, saj bi z njim obstoječe protiustavno stanje celo mednarodnopravno posvetila.

A kot rečeno, Cerarjeva vlada strategije za religijsko področje nima, odrekla se ji je že na začetku. Svet za dialog o verski svobodi, njen edini dosežek, je ta teden postavil pod vprašaj sam premier. Leva premierova roka ne ve, kaj počne desna. Menda je šlo za premierov politični aktivizem, voluntarizem. Morda.