Levica je svojo vlogo odigrala
Če bo Šarec vztrajal pri Črnčecu, bomo dobili vsaj del odgovora na vprašanje, kako močan je v resnici novinec v državni politiki.
Odpri galerijo
Premier Marjana Šarec FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Pri postavitvi vsake nove vlade je ključno prvo glasovanje – glasovanje za predsednika vlade. Ko nekdo dobi 46 glasov, gre vse drugo naprej tako rekoč samo od sebe, blok nasprotnikov razpade na posamezne stranke. Spomnimo; ko je leta 1996 v državnem zboru nastala pat pozicija, sta bila preboj in sestava vlade Janeza Drnovška mogoča šele, ko je prestopil Ciril Pucko.
V kontekstu letošnjega sestavljanja vlade ni bilo pomembno, kdo bo mandatar, pomembno je bilo, da to ne bo Janez Janša. Ključno je torej bilo, da je Marjan Šarec na glasovanju za mandatarja prejel potrebnih 46 glasov, še bolje pa kakšnega več. Levica v vlado zaradi svoje volilne baze ni mogla niti ni želela. Zato so izumili termin »opozicijski partner manjšinske vlade«, svoj dejanski status pa bi zapečatili s sporazumom s koalicijskimi partnerji.
Na pogajanjih o sporazumu so se dogovorili o marsičem. A če zelo poenostavim, so se dogovorili predvsem to, da bo Levica pomagala postaviti vlado in je potem ne bo rušila, koalicija pa bo Levico seznanjala s tem, kaj dela, in ji omogočila, da izpelje kakšen njen projekt.
Vlada je postavljena, interes večine je, da si kupi vsaj kako leto miru, zaliže rane, čim več potegne iz lokalnih in evropskih volitev ter plača zapadle račune volilnih kampanj. Tekoče vladanje lahko brez večjih težav opravi manjšinska vlada z asistenco manjšinskih poslancev. To smo že videli v praksi, ko je vladi z glasovi pomagala SNS Zmaga Jelinčiča, svoje projekte pa si želi prek državnega zbora izpeljati vsaj še Nova Slovenija.
Če torej glasovi Levice za tekoče vladanje niso nujni, lahko odpoved podpisa sporazuma z manjšinsko vlado razumemo le kot obliko pritiska na Marjana Šarca, da se odpove Damirju Črnčecu.
Kaj je mislil premier, ko je potrdil Damirja Črnčeca za sekretarja za državno varnost v svojem kabinetu, ni jasno. Vsak, ki je v zadnjih letih gledal poročila na slovenskih televizijah, ve, za koga gre, kakšna je njegova zgodovina in kakšna stališča je zagovarjal in jih še zagovarja. Ni težava, da je bil zagrizen janšist, težava je, kar govori, in njegovih ksenofobnih izjav se ne da izbrisati.
Možnosti sta dve. Ali bo Šarec Črnčeca odslovil, tako kot je na predstavitvi za ministra za javno upravo katastrofalno slabega Tugomirja Kodeljo, ali pa bo vztrajal, ker mora kot premier pokazati, da ne bo počepnil vsakič, ko si bo to kdo zaželel. Če bo vztrajal, bomo dobili tudi vsaj del odgovora na vprašanje, kako močan je v resnici novinec v državni politiki in ali ni morda že na začetku naredil katastrofalnega kiksa.
Gotovo pa so glasovi Levice nujni, če ima vlada Marjana Šarca ambicije, da karkoli res stori. In nekateri ministri so na zaslišanjih te ambicije zelo jasno pokazali.
V kontekstu letošnjega sestavljanja vlade ni bilo pomembno, kdo bo mandatar, pomembno je bilo, da to ne bo Janez Janša. Ključno je torej bilo, da je Marjan Šarec na glasovanju za mandatarja prejel potrebnih 46 glasov, še bolje pa kakšnega več. Levica v vlado zaradi svoje volilne baze ni mogla niti ni želela. Zato so izumili termin »opozicijski partner manjšinske vlade«, svoj dejanski status pa bi zapečatili s sporazumom s koalicijskimi partnerji.
Na pogajanjih o sporazumu so se dogovorili o marsičem. A če zelo poenostavim, so se dogovorili predvsem to, da bo Levica pomagala postaviti vlado in je potem ne bo rušila, koalicija pa bo Levico seznanjala s tem, kaj dela, in ji omogočila, da izpelje kakšen njen projekt.
Vlada je postavljena, interes večine je, da si kupi vsaj kako leto miru, zaliže rane, čim več potegne iz lokalnih in evropskih volitev ter plača zapadle račune volilnih kampanj. Tekoče vladanje lahko brez večjih težav opravi manjšinska vlada z asistenco manjšinskih poslancev. To smo že videli v praksi, ko je vladi z glasovi pomagala SNS Zmaga Jelinčiča, svoje projekte pa si želi prek državnega zbora izpeljati vsaj še Nova Slovenija.
Če torej glasovi Levice za tekoče vladanje niso nujni, lahko odpoved podpisa sporazuma z manjšinsko vlado razumemo le kot obliko pritiska na Marjana Šarca, da se odpove Damirju Črnčecu.
Kaj je mislil premier, ko je potrdil Damirja Črnčeca za sekretarja za državno varnost v svojem kabinetu, ni jasno. Vsak, ki je v zadnjih letih gledal poročila na slovenskih televizijah, ve, za koga gre, kakšna je njegova zgodovina in kakšna stališča je zagovarjal in jih še zagovarja. Ni težava, da je bil zagrizen janšist, težava je, kar govori, in njegovih ksenofobnih izjav se ne da izbrisati.
Možnosti sta dve. Ali bo Šarec Črnčeca odslovil, tako kot je na predstavitvi za ministra za javno upravo katastrofalno slabega Tugomirja Kodeljo, ali pa bo vztrajal, ker mora kot premier pokazati, da ne bo počepnil vsakič, ko si bo to kdo zaželel. Če bo vztrajal, bomo dobili tudi vsaj del odgovora na vprašanje, kako močan je v resnici novinec v državni politiki in ali ni morda že na začetku naredil katastrofalnega kiksa.
Gotovo pa so glasovi Levice nujni, če ima vlada Marjana Šarca ambicije, da karkoli res stori. In nekateri ministri so na zaslišanjih te ambicije zelo jasno pokazali.
